Arhiv NTRC

Med odraščanjem Ivo ni nabiral znanja le v osnovni šoli, ampak tudi na domači kmetiji v zaselku Velika Raven v vojniški krajevni skupnosti Nova Cerkev. Pri delu je pogosto opazoval starše in stare starše. Večino kmečkih pravil so takrat opravljali še ročno, znanje se je prenašalo iz generacije v generacijo. Tudi otroci, v njihovi družini jih je bilo pet, so vsak dan po šoli pomagali pri domačih opravilih. A tudi za risanje, ki ga je prevzelo že v otroških letih, je našel čas.

Vojska, delo, študij

Ljubezen do risanja je gojil tudi v gimnazijskih letih, zato se je želel vpisati na likovno akademijo, a mu ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov. Odločil se je, da bo odšel v vojsko. »Tudi služenje vojaškega roka je svojevrstno učenje, saj poleg vojaškega usposabljanja pridobiš tudi veščine in vrednote, ki ti koristijo v življenju,« poudari. Po vrnitvi iz vojske si je poiskal delo v Uniorju, kjer je ostal približno pol leta, do začetka študijskega leta, saj se je vpisal na študij likovne pedagogike na takratni Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru. »To je bilo intenzivno obdobje učenja oziroma usposabljanja za poklic učitelja likovne vzgoje. Študij sem končal v prvi generaciji diplomantov omenjene akademije, ki se je kasneje preimenovala v pedagoško fakulteto. Takoj sem dobil službo v Osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju. Ker še nisem imel svojega avtomobila, sem se prvo leto iz domačih Velikih Raven vozil v službo z avtobusom, kar pomeni, da sem moral od doma že ob štirih zjutraj, da sem pravočasno prišel na delovno mesto, saj so bile avtobusne povezave takrat še zelo slabe,« se spominja.

Učence je spoštoval

Med Šentjurčani je mogoče slišati, da je bil kot učitelj likovne vzgoje med učenci priljubljen. »Z veseljem sem opravljal svoj poklic in mladi so očitno to čutili. Vedno sem si prizadeval, da je bil pouk zanimiv. Likovna dela so učenci ustvarjali na teme, ki so jim bile blizu, saj sem jih jemal iz vsakdanjega življenja v lokalnem okolju. Predvsem sem svoje učence spoštoval, pri njih sem iskal pozitivne stvari in jih opogumljal, naj sledijo temu, kar si v življenju želijo. Tako sem krepil njihovo samopodobo oziroma samozavest. To sta poleg znanja in delavnosti dobrodošli popotnici za nadaljnje življenje. Sem pa od učencev seveda vedno zahteval, da so bili pri likovnem delu dosledni, a najbolj pomembno mi je bilo, da so pri svojem likovnem izražanju uživali,« je strnil spomine na štirideset letih pedagoškega dela. (Foto: Andraž Purg)

Portret si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 29. avgust 2024!