Jure Kljajić

Med pisanjem pričujoče kolumne in njeno oddajo v uredništvo minevata dneva in trenutno novica, o kateri vsi govorijo, niso čudoviti, veličastni, navdihujoči in na demokratično svobodo up vzbujajoči protesti srbske mladine na eni strani ali trumpizmi, ki v neverjetnih količinah pljuskajo čez ocean in razpirajo polje obče tesnobe, ampak šokanten transfer Dončića iz mesta kavbojcev v mesto angelov.

In ko bo ta kolumna objavljena, bodo protesti zagotovo še trajali, demokratično izvoljeni predsednik bo neutrudno in boleče vrtal, baby, vrtal, s športnim nacionalnim idolom pa se bo ukvarjala gora profesionalcev in vseznalcev. Minil bo praznik kulture kot že zadnjih osemdeset let, štiriintrideset tudi kot državni praznik in dela prost dan. Skozi medij umetnikov je izražal hrepenenje po svobodi vsake vrste, strast do sanjanja in ustvarjanja in zahteval pravično plačilo za delo, ki je v percepciji običajnega, kulturi in umetnosti manj naklonjenega homo sapiensa zgolj stvar navdiha, veličastno tratenje časa z izgovorom nenasilnega spreminjanja družbe na bolje, nekakšno nujno zlo, ki ga menda elita potrebuje za duhovno rast.

NUK

Ker, zakaj bi družba podpirala umetnike? Če so tako dobri, lahko za preživetje zaslužijo na trgu, in če jim ne rata, naj gredo delat v proizvodnjo, strežbo ali domove za ostarele. Ah, kljub temu da mi je zadnjič mlada radgonska policistka ob pol desetih zjutraj na poti v šolo lažno navajala zakon, po katerem sem morala opravljati preizkus alkoholiziranosti, bi ob vsem tem premišljevanju o kulturi in umetnosti ne samo zakričala od muke, ampak se ga tudi pošteno vlila. Če bi konflikte in bolečine seveda reševala s pomočjo alkohola. Navsezadnje, zakaj pa ne? Končno imamo Slovenci napitnico tudi v narodnobuditeljski pesmi, katere del je državna himna. Zdravljica je zagotovo edina pesem iz nacionalnega fundusa poezije, za katero so slišali vsi državljanke in državljani in ki je zagotovo največkrat izvajana slovenska pesem.

Jure Kljajić

Slovenija, dežela z bogato kulturno dediščino, se ponaša tako s knjigami kot z vini, oboje pa na navidezno nepovezan način izraža strast Slovencev do tradicije, umetnosti in – hvala bogu glede na porazne podatke o samomorilnosti – tudi občasnega uživanja v življenju. Kako sta literatura in vino povezana ne samo v umetniškem smislu ali kot del nacionalnega kulturnega in gospodarskega programa, dokazuje nekaj zabavnih podobnosti in razlik. Slovenija ima kakšnih 15.000 hektarjev vinogradov, kar je približno enako 21.000 nogometnim igriščem. V državi deluje 58 splošnih knjižnic z več kot 277 krajevnimi enotami in 13 bibliobusov, ki s knjigami potujejo po deželi. Če bi torej vsak vinogradnik imel svojo knjižnico, bi imelo kar 490 vinogradnikov knjižnico tik ob svojem trsu. V Sloveniji je nekaj čez 26.000 registriranih vinogradnikov, vsako leto pa izide približno »le« 5.700 (!) knjig. To pomeni, da na enega pisatelja pride skoraj pet vinogradnikov. Če bi vsak vinogradnik napisal svojo knjigo o vinu, bi slovenski knjižni trg eksplodiral z vinsko literaturo. Slovenija letno pridela približno 589.000 hektolitrov vina, kar pomeni 33 litrov na prebivalca. V slovenskih knjižnicah so leta 2023 izposodili 20,7 milijona knjig, torej v povprečju 10 knjig na prebivalca. Ugotavljam, da povprečen Slovenec letno spije 3,3-krat več litrov vina, kot prebere knjig. In pravkar se je na široko razprlo polje interpretacije mnogih nenavadnih odločitev v ožji in širši skupnosti, kajne?