Kmetje odkrili novo priložnost: Koliko boste plačali za bučo?
Konec oktobra je v zraku vonj po jeseni, po pečenem kostanju, mokrem listju – in bučah.
Te oranžne lepotice, nekoč skromna hrana za prašiče in jušne osnove naših babic, so danes postale pravi simbol jeseni in čarovnic. Njihove nasmejane ali strašljive podobe svetijo z balkonov, vrtov, trgov in restavracij. Povpraševanje po njih v zadnjih letih presega vse meje, pravijo pridelovalci.
Na Gorenjskem je med njimi eden najbolj znanih Franci Vilfan s kmetije pri Jurju iz Spodnjih Bitenj, ki je v dveh desetletjih ustvaril uspešno zgodbo o bučah. »Ko pride 31. oktober, si vsak otrok želi svojo bučo. To je morda edini stik, ki ga ima danes še z naravo,« pravi Vilfan, ki se s svojo družino te dni komajda prebije med obiskovalci.
Od njive do strašnega obraza
Čeprav bi kdo mislil, da so buče k nam prišle s praznikom Noči čarovnic, njihova zgodba sega mnogo dlje. Na Gorenjskem so jih sadili že davno – za prašiče, pa tudi za domačo rabo. »Ko sem bil otrok, smo iz buč delali ‘strahce’. V njih smo dali sveče in z njimi strašili sosede,« se spominja Vilfan. Takrat ni bilo govora o čarovnicah, buča pa je bila predvsem simbol jeseni in zabave.
Danes pa je rezljanje buč postalo skoraj obvezni del otroštva. Otroci izbirajo tiste popolne štirikilogramske primerke, ki jih lahko z lahkoto dvignejo, in iz njih ustvarjajo male umetnine. Po podatkih trgovcev in pridelovalcev se povpraševanje po bučah v zadnjih letih vsako jesen poveča tudi za več kot tretjino.
Vilfan ocenjuje, da na njegovi kmetiji letno pridelajo več ton buč, tako jedilnih kot okrasnih. »Če seštejemo vse skupaj, jih je za vozove. Še posebej te dni, v času krompirjevih počitnic, prihajajo cele trume družin z otroki, ki si želijo izbrati svojo bučo,« pravi.
Kako zraste popolna buča
Da na mizo ali v okrasje pride popolna buča, je potrebnega kar nekaj znanja, izkušenj in sreče z vremenom. Buče sadijo v maju ali juniju, ko mine nevarnost pozebe. »Ne sme jih ujeti zmrzal, pa tudi premočno sonce avgusta jim škodi. V vročih poletjih jih sonce dobesedno 'ožge',« pojasnjuje pridelovalec.
Veliko vlogo pri kakovosti imajo tudi čebele, ki oprašujejo cvetove. Če so v bližini posajene različne sorte, čebele prenašajo pelod z ene na drugo, kar lahko vpliva na obliko in odpornost plodov. »Takšne buče so pogosto bolj trdožive, kot bi bile sicer – narava zna sama najbolje zmešati,« dodaja Vilfan s kančkom ponosa.
Za jedilne buče pa velja posebno pravilo – semena morajo biti nova vsako leto, saj se pri domačih zaradi navzkrižnega opraševanja izgubi čistost sorte. »Čebela lahko leti tri kilometre daleč, zato nikoli ne veš, kaj prinese nazaj,« pravi sogovornik.
Buča kot umetniško platno
Čeprav večina še vedno prisega na klasično izrezovanje, Vilfan opozarja, da poslikava buč postaja vse bolj priljubljena. »Bučo, ki jo zarežemo, ranimo – začne propadati. Če jo poslikamo, pa ostane lepa in zdrava še ves mesec,« razlaga.
Na njegovi kmetiji so letos pripravili celo galerijo bučnih sort, od drobnih okrasnih do ploščatih in olesenelih. Ljudje se tam ustavljajo, sprašujejo, katera je za juho, katera za pečico in katera le za okras. »Imamo približno trideset sort, na tablah pa narisano, za kaj je katera. Tako vsak hitro vidi, katero odnesti domov,« pravi Vilfan.
Od gorenjske njive do hotelskih avl
Buče danes niso več le domači pridelek. Postale so del gastronomije in jesenskih aranžmajev po vsej Sloveniji. »Veliko jedilnih buč prodamo restavracijam – uporabljajo jih za juhe, priloge, celo sladice. Vse več jih tudi izvozimo,« razlaga Vilfan.
Največje povpraševanje po okrasnih bučah pa pride po 20. oktobru, ko se približuje Noč čarovnic. Takrat telefoni na kmetiji zvonijo brez prestanka. »Iščejo največje oranžne buče. Kličejo nas z vseh koncev, letos celo iz Avstrije, kjer vročina ni pustila dobrega pridelka,« pove.
Buče so tako postale sestavni del jesenske podobe Slovenije. Od kmečkih stojnic do hotelskih avl, od restavracij do šol – povsod buče. »Za vsakimi vrati stoji svoja, pogosto z okrasno koruzo in listjem. Ni več hiše brez buče,« se nasmehne Vilfan.
Ko pride mraz, buča odide
A buče so občutljive. »Tri stopinje pod ničlo – in jih ni več,« opozarja pridelovalec. Kdor želi, da njegov zunanji aranžma zdrži dlje, mora bučo postaviti na toplo in suho.
Nekatere sorte pa so posebne – po sušenju ulesenijo in postanejo skoraj večne. »Če jih streseš, zaropotajo semena. Takšne so včasih uporabljali kot zajemalke ali za točenje vina iz sodov,« pripoveduje Vilfan, ki o bučah ve praktično vse – od semena do dekoracije.
Slovenska buča – od tradicije do trenda
Čeprav je praznik Noč čarovnic prišel k nam iz tujine, so buče v Sloveniji našle svoj dom in pomen. Postale so simbol druženja, ustvarjalnosti in vračanja k naravi. Po besedah Vilfana buča združuje več generacij: »Ko pridejo starši z otroki in skupaj ustvarjajo, vidiš, da ne gre le za praznik. To je trenutek, ko se družina poveže, ko se otrok z rokami dotakne zemlje in čuti, da je nekaj ustvaril.«
Tudi gospodarsko se je ta oranžni val izkazal za uspešnega. Na več slovenskih kmetijah buče danes dopolnjujejo ponudbo sadja, zelenjave ali cvetja. Prodajajo jih doma, na tržnicah in celo preko spletnih naročil. Cene so odvisne od velikosti – za klasično veliko bučo za izrezovanje je treba odšteti od 5 do 10 evrov, za manjše okrasne pa nekaj evrov manj.
Buča, ki povezuje
Čeprav se komu zdi Noč čarovnic le še en “uvožen” praznik, je v Sloveniji dobila domačo dušo. Ni le priložnost za izrezovanje in okraševanje, temveč postaja tudi praznik ustvarjalnosti in družinskega časa.
Ko bo 31. oktobra padel mrak, bodo po vsej državi zasvetile tisoče izrezljanih buč. Nekatere bodo hudomušne, druge strašljive, tretje umetniško dovršene. A mnoge izvirajo prav iz Spodnjih Bitenj, kjer Franci Vilfan z nasmehom opazuje svoj pridelek in doda: »Ko vidiš, da se otroku zasvetijo oči, ko iz buče nastane strašek, takrat veš, da se vse delo splača.«
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
