Profimedia

Če se razmere ne bodo izboljšale, bomo kmalu soočeni s problemom, ki ga bo skoraj nemogoče nadzorovati.

Slovenci smo tehnološko dobro opremljeni, toda ta prednost ima tudi svojo ceno: že po nekaj letih ali celo mesecih se znajdemo v primežu zastarelih, pozabljenih ali nedelujočih naprav, ki se kopičijo skoraj neopazno. Najsodobnejši telefon postane »star« v dveh letih, prenosniki se zamenjujejo hitreje kot kadarkoli prej, pametne ure, brezžične slušalke, električne igrače in kuhinjski aparati pa prihajajo in odhajajo v vedno krajših ciklih. Posebno mesto v tej zgodbi imajo tudi otroške sobe, kjer množica igrač na baterije pogosto konča v škatlah, iz katerih nikoli več ne pridejo, pa tudi kabli, polnilci in zunanji trdi diski, ki jih hranimo »za vsak slučaj«.

Naraščajoči tihi kupi v gospodinjstvih

Rezultat takšnega načina življenja je skokovita rast elektronskih in električnih odpadkov, ki se kopičijo, še preden se zavedamo njihovega obsega. Po podatkih za leto 2024 je v Sloveniji nastalo povprečno 8,2 kilograma e-odpadkov na prebivalca, kar je številka, ki nas postavlja visoko nad svetovno povprečje in nas postavlja pred resen izziv. Svetovna statistika je še bolj zaskrbljujoča: e-odpadki so trenutno najhitreje rastoča vrsta odpadkov na svetu, njihova količina pa narašča kar trikrat hitreje kot količina običajnih komunalnih odpadkov.

A rast količine je le del problema. Skrite police, zaprte škatle in pozabljeni predali skrivajo naprave, ki jih nikoli ne odnesemo na zbirna mesta, zato do recikliranja sploh ne pridejo. Stare slušalke, pokvarjen mobitel ali odslužen sesalnik tako leta ostajajo v gospodinjstvih kot »siva cona« odpadkov, ki so v uradni statistiki nevidni, v resnici pa predstavljajo velik del okolijskega bremena, ki ga ne znamo ustrezno nadzorovati.

Kam izginejo vse naprave, ko prenehajo delovati

Na papirju ima Slovenija razmeroma dobro organiziran sistem zbiranja in predelave elektronskih odpadkov, v praksi pa je zgodba bistveno bolj zapletena. Sistem temelji na obveznem ravnanju proizvajalcev in trgovcev, mreži zbirnih centrov, posebnih zbirnikov za manjše naprave ter prevzemu odpadnih naprav ob nakupu novih. Ko e-odpadek dejansko pride v roke zbiralcev, ga praviloma prevzamejo specializirani centri, kjer se začne proces natančnega razstavljanja in ločevanja materialov. Kovine, plastika, steklo in drugi uporabni deli se pripravijo za ponovno uporabo ali recikliranje, nekatere naprave pa gredo skozi dodatno preverjanje, ali jih je mogoče popraviti in vrniti v obtok.

Uradne stopnje predelave v Sloveniji, ki vključujejo recikliranje in pripravo za ponovno uporabo, presegajo 90 odstotkov. Ta podatek je impresiven in bi lahko vlival optimizem, če ne bi vedeli, da zajema le tiste odpadke, ki uspešno vstopijo v uradni sistem. V resnici pa je pot od gospodinjstva do centra za predelavo najšibkejši člen verige – in prav tam nastaja največ izgub.

Profimedia

Slovenija zbere le del e-odpadkov, ki jih dejansko ustvarimo. Več okolijskih analiz in strokovnih poročil opozarja, da velik delež naprav nikoli ne zapusti domačih prostorov. Stari telefoni, zvočniki, pokvarjene igrače in napajalniki pogosto ostanejo v omarah in predalih kot nekakšen »tehnološki arhiv«, ki ni nikoli vrnjen. Številni gospodinjski aparati pa končajo v zabojnikih za mešane odpadke, kjer postanejo nevidni za sistem, hkrati pa lahko predstavljajo okolijsko tveganje, saj baterije, kondenzatorji in drugi deli sčasoma spuščajo nevarne snovi.

K težavam prispevajo tudi neregistrirani zbiralci, ki delujejo izven nadzorovanih kanalov. Ti naprave pogosto pobirajo zaradi vrednih kovin, ki jih lahko prodajo, pri tem pa elektrotehničnih delov ne ustrezno obdelajo. Posledica so izgubljene surovine, obremenjeno okolje in povečano tveganje, da se nevarni odpadki nepravilno odložijo ali celo izvozijo izven nadzorovanih tokov.

Zato strokovnjaki poudarjajo, da je ključni problem slovenskega sistema prav premajhen dotok odpadnih naprav na uradna zbirna mesta. Dokler velike količine e-odpadkov ostajajo doma ali izginjajo v sivih tokovih, visokih stopenj predelave ne moremo razumeti kot celovitega uspeha, ampak le kot delno zgodbo – tisto, ki se začne šele, ko naprave končno najdejo pravo pot do recikliranja.

Težave, ki se kopičijo hitreje kot odpadki

Glavna ovira slovenskega sistema tako ostaja nezadostno zbiranje, kar je posledica kombinacije infrastrukturnih vrzeli in razširjenih navad potrošnikov. Čeprav je v mestnih okoljih občasno vzpostavljena solidna mreža zbirnih centrov, je slika na podeželju drugačna. Ljudje v manjših krajih se pogosto znajdejo brez realne možnosti pravilnega odlaganja, saj najbližji zbirni center ni dostopen brez avtomobila, urniki pa marsikdaj niso prilagojeni delovnemu ritmu prebivalcev. Stalnih zbirnih točk je premalo, premičnih zbiralnic pa skoraj ni – čeprav bi ravno te lahko pomembno razbremenile gospodinjstva, ki so od urbanih središč bolj oddaljena. Tudi trgovci, ki bi morali ob prodaji novih naprav prevzemati stare, se te obveznosti pogosto otepajo; ponekod naprave prevzamejo le ob nakupu večje bele tehnike, medtem ko manjši aparati pogosto niso zaželeni.

Drug velik problem je zakoreninjena navada potrošnikov, ki elektronskih naprav po okvari ali zamenjavi preprosto ne odvržejo. Raziskave kažejo, da povprečno slovensko gospodinjstvo hrani več kot deset neuporabljenih ali pokvarjenih naprav, od mobilnih telefonov in polnilnikov do brezžičnih slušalk, igrač in majhnih gospodinjskih aparatov. Deloma je razlog nostalgija, deloma občutek, da bi naprava morda še lahko koristila, pogosto pa tudi nejasnost, kam z njo. Mnogi se bojijo, da bodo morali za oddajo plačati, ali pa ne vedo, da lahko majhne naprave brezplačno oddajo v številnih trgovinah. A vsaka naprava, ki ostane doma, je izgubljena priložnost za recikliranje dragocenih kovin in plastike, hkrati pa lahko postane potencialna nevarnost, saj zastarele baterije in elektronika sčasoma razpadajo ter sproščajo škodljive snovi.

Profimedia

Med manj vidne, a zelo resne težave spada tudi pomanjkanje doslednega nadzora nad sistemom ravnanja z e-odpadki. V praksi to pomeni, da ni vedno jasno, koliko zbranih odpadkov je dejansko ustrezno predelanih in koliko jih konča v neformalnih tokovih. Evropska unija že več let opozarja, da države članice – tudi Slovenija – zaostajajo za cilji, ki predvidevajo visoke stopnje zbiranja v primerjavi s količinami naprav, ki se vsako leto dajo na trg. Razkorak med zakonskimi obveznostmi in realnimi rezultati kaže na sistem, ki formalno deluje, a v praksi pušča preveč vrzeli, da bi ga lahko označili za učinkovitega.

Kombinacija vseh teh ovir ustvarja situacijo, v kateri elektronski odpadki naraščajo hitreje, kot jih znamo obvladovati. Če se zbiranje ne izboljša, navade ne spremenijo in nadzor ne okrepi, bo Slovenija še naprej izgubljala dragocene surovine ter izpostavljala ljudi in okolje tveganjem, ki bi se jim lahko zlahka izognili.

Rešitve obstajajo, a zahtevajo sistemske premike

Največji korak naprej bi bil izboljšan sistem zbiranja. Strokovnjaki za krožno gospodarstvo poudarjajo, da bi bila boljša mreža zbirnih točk in redne akcije zbiranja elektronskih odpadkov po občinah ključne za izboljšanje rezultatov. V nekaterih evropskih državah odlično delujejo mobilne zbiralnice, ki se prek razporedov selijo med naselji in tako ljudem omogočijo, da naprave oddajo brez dodatnih poti. Pri nas je takih rešitev še premalo.

Drugi del rešitve je ozaveščanje. Ljudje pogosto ne vedo, da lahko star telefon ali mikrovalovno pečico brezplačno oddajo v skoraj vseh večjih trgovinah z elektroniko ali gospodinjskimi aparati. Prav tako pogosto ne vedo, da stare LED-žarnice, baterije in kabli sodijo v posebej označene zbirnike, ki so nameščeni v številnih trgovinah, šolah in občinskih ustanovah. Več znanja bi pomenilo manj odpadkov v naravi in več surovin, ki bi se vrnile nazaj v proizvodnjo.

Tretja rešitev je več popravil in ponovne uporabe. Elektronske naprave se pogosto zamenjajo, čeprav bi jih bilo mogoče relativno enostavno popraviti. Na pobudo Evropske komisije se krepi pravica do popravila, ki bo v prihodnjih letih potrošnikom omogočila daljšo življenjsko dobo naprav. V Sloveniji že delujejo prvi centri za ponovno uporabo, kjer popravljajo male aparate in jih nato ponudijo po nižji ceni. Ti modeli bi lahko v prihodnje pomembno zmanjšali količine odpadkov.

Profimedia

Čas za ukrepanje se izteka

Elektronski odpadki niso le vprašanje ekologije, temveč vprašanje zdravja in prihodnosti. Baterije, zasloni in elektronske komponente pogosto vsebujejo snovi, ki so lahko izjemno škodljive za okolje, če jih ne obdelamo pravilno. Slovenija bi s še bolj organiziranimi sistemi zbiranja, z ozaveščanjem in podporo popravilom lahko bistveno izboljšala svoj položaj, a pot do tja je še dolga.

Strokovnjaki so si enotni: prebivalci smo morda tehnološko napredni, a naše ravnanje z elektronskimi odpadki tega še ne odraža. Če želimo preprečiti, da se bodo nevarni in dragoceni materiali še naprej izgubljali med mešanimi odpadki ali prašnimi policami, moramo spremeniti svoje navade – in to hitro. Slovenija se lahko izogne scenariju, v katerem nas lastne naprave preplavijo, vendar le, če bo celoten sistem deloval bolj usklajeno, učinkovito in odgovorno.