Sherpa

Vedno se po teh napovedih oglasijo prav ti nevladniki in začnejo razlagati, kako smo napovedali konec financiranja gasilcev in Karitasa. To ne drži. Celo več – te organizacije si zaslužijo več sredstev! 

Ne pa tudi nevladniki, ki ne počnejo drugega, kot kolesarijo in protestirajo. Naj počnejo vse to, naj počnejo, kar želijo, naj vpijejo, kar želijo ..., a za svoj denar, ne za denar davkoplačevalcev!

Oglejmo si najglasnejše, prvega kolesarja v državi, Jašo Jenulla, in njegov Glas ljudstva. Znotraj te mreže deluje približno 105 organizacij. Od decembra 2015 so te organizacije skupaj prejele več kot 103 milijone evrov javnih sredstev, od tega kar 45,2 milijona evrov samo v času aktualne vlade. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je preprosto: kdo ima od tega v resnici korist in kdo resnično pomaga družbi v trenutkih, ko je pomoč najbolj potrebna?

Med prejemniki sredstev so tudi organizacije, kot so Zavod Transakcija (transfeministična iniciativa), Ljubljanska kolesarska mreža, Društvo DIH – enakopravni pod mavrico, Zavod Koroška Pride, Zavod Državljan D, Destilator klub ...

Katera od teh organizacij deluje v dobro vseh državljanov? Na koga od teh bi se obrnili, če potrebujete pomoč? Vprašanje ni ideološko, temveč vsebinsko: katera od teh organizacij je bila na primer prisotna na terenu ob naravnih nesrečah, poplavah, humanitarnih krizah? Kdo je bil fizično tam, ko so ljudje potrebovali pomoč? Kdo je delal dneve in noči brez kamer, brez projektnih razpisov, brez PR-kampanj?

Prostovoljni gasilci so bili. Civilna zaščita je bila. Karitas, Rdeči križ, skavti in taborniki ... Lokalni prostovoljci so bili. Je kdo videl koga od teh, ki so danes tako glasni, kako pomemben del civilne družbe da so?

Denar gre v tujino – doma pa zbiramo zamaške

Poseben problem predstavlja tudi, kam vse gre vaš denar. Slovenija financira projekte, kot so obnova vodovoda v Veliki Kladuši (skoraj 889 tisoč evrov), čiščenje odpadnih voda Dojranskega jezera v Severni Makedoniji (več kot 2,5 milijona evrov), boj proti korupciji v Črni gori (milijon evrov), krepitev žensk v Ugandi (500.000 evrov), upravljanje rečnih bazenov v Keniji (735.000 evrov), obnova vodnih virov v Moldaviji (747.000 evrov).

Medtem pa v Sloveniji številne občine še vedno nimajo urejene kanalizacije in vodovoda, sanacija škode po poplavah še ni zaključena, za bolne otroke pa zbiramo plastične zamaške in pošiljamo SMS-sporočila. 

Čas je za zdrav razum, čas je, da slovenskega človeka postavimo na prvo mesto!