»Ajde, miška mala, gremo!« je navdušeno vzklikal predsednik republike Borut Pahor na tradicionalni maturantski četvorki. Predsednik, ki se uspešno preizkuša v vseh vlogah delovnega ljudstva, najbolj pogrne v tej, ki smo mu jo zaupali državljanke in državljani.
V mandatu, zaznamovanem z varčevanjem in ekonomsko krizo, se je odločil zastopati najmanjše, najrevnejše, vse tiste pozabljene, z roba družbe. Zabaval nas je z objemanjem žrebcev, ravnanjem las, vulkanizerstvom in likanjem zaves. Ob pogledu na spektakularnega predsednika, ki svoj sako menja za modri kombinezon, smo lahko za trenutek pozabili na neplačevanje socialnih prispevkov, premalo delovnih mest in mobing naš vsakdanji, ko smo na delovnem mestu poskušali povzdigniti glas.
Pahor nas je emancipiral, dal nam je vedeti, da prvi mož Slovenije razume naše težave; da se tudi sam vozi v stari katrci, da je tudi sam premalo plačan, in vse to kljub temu, da v svojem življenjepisu ne navaja drugih izkušenj kot politične. A vse bolj očitno postaja, da lahko pri njem pogrešamo prav te. Filozof BorisVezjak tudi tokrat ne varčuje z besedami, Pahorjev razposajeni pristop do politike označuje za flirtajoči populizem. Njegovo najnovejšo vlogo dijaškega animatorja razume kot nov trend njegovega političnega sloga, takšnega na liniji prostodušnega mačizma in seksizma.
Tako ni presenetljivo, da je Pahorja polno povsod, kjer ga ne bi bilo treba, funkcija predsednika republike pa medtem zapostavljena sameva, saj jo Pahor vedno znova blamira, kjerkoli se pojavi; tako doma kot v tujini. Spomnimo se le intervjuja za rusko televizijo RT, v katerem je Pahor prevzel vlogo rokavice Washingtona in vse bolj poskočnemu medvedu dostavil klofuto z besedami, da ga Slovenija čaka na frontni črti.
Res, kriza malomarnosti, a Pahorju je žal. »Potrudil se bom biti boljši,« pravi v svojem zadnjem nagovoru, medtem ko se gledalstvo tega resničnostnega šova sprašuje, ali je sploh lahko še slabše.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Youtube
