Osamosvojitveno dogajanje na Medvedjeku me pogosto spomni na krutost vojne, ki se ne bi smela nikoli zgoditi. S Petro Držaj, današnjo dopisnico TV Slovenija in takratno kolegico na Studiu D, sva bili priči krvavemu dogajanju. Čisto po naključju sva se z mojim le nekaj dni prej kupljenim yugom odpravili avanturi naproti – vsaj tako sva takrat mislili. Na preizkušnjo, avto namreč še ni bil registriran, sva napisali PRESS in to naj bi bil dokaz, da sva nedotakljivi oziroma novinarki.

Takratna hitra cesta v smeri Ljubljane je bila zaprta, zato sva se prebijali po poteh in stranpoteh, najin cilj pa je bil Medvedjek. Bilo je vroče, zato sva imeli odprto okno. Naenkrat sta iz goščave ob ozki makadamski cesti stopila dva moška: »Otroka, ja, kam pa kam,« sta naju pozdravila dva oborožena možaka, menda lovca. »Proti Medvedjeku greva, sva novinarki Studia D,« sva naivno odgovorili in samozavestno pritisnili na plin, v ozadju pa slišali: »To ni igra, zares gre! Ne igrajta se, to ni disko!«

Pogum in drznost sta naju vodila naprej, brez vsakršnih vojnih izkušenj, še poročanje z nepredvidljivega terena je bilo za naju podvig. Med potjo sva poslušali program Studia D, ki je v času osamosvojitvene vojne pridobival pomen in poslušanost. Ponosni sva bili, da sva del radijske »posadke«.

OSAMOSVOJITVENI MEDVEDJEK

Okoli poldneva je z Medvedjeka prišla novica o napadu sovražnih letal na kolono tovornjakov, v kateri so bili tujci, o še eni žrtvi med domačini ter o ranjenem teritorialcu Francu Uršiču, ki je kasneje v bolnišnici umrl. Z nekaj nasveti domačinov sva se prebili v bližino ceste, od koder se je odprl pogled na kolono tovornjakov in takrat nama je zastalo srce. Poškodovani tovornjaki, po tleh kri, nad cesto pa požgana domačija. Če rečem, da naju ni bilo strah, bi se debelo zlagala! S tresočimi koleni in močno povečanim srčnim utripom sva dojeli resničnost opozoril, ki sva jih bili deležni med potjo. Tišino, ki bi jo lahko rezal z nožem, je prekinjal le ženski jok izpred hleva bližnje domačije. Sovražni letali sta namreč s kasetnimi bombami kakšno uro prej pokosili gospodarja kmetije Antona Kotarja, v dolini pa so v barikadi postavljenih tovornjakov letalski izstrelki usmrtili še sedem šoferjev, večinoma Turkov in Bolgarov, nekaj ranjenih so odpeljali na zdravljenje v novomeško bolnišnico. S cmokom v grlu sva s Petro stopili do Kotarjevih, ona je med potjo pobirala ostanke izstrelkov, jaz sem z mikrofonom posnela vtise tistih grozljivih trenutkov obstreljevanja. Težko mi je bilo »zasliševati« žensko, ki je še pred trenutki izgubila moža in očeta njunih otrok. Še danes ne vem, kako mi je uspelo spraviti iz sebe nekaj osnovnih vprašanj zanjo in za najstarejšega sina. A posnetek je bil še tisti dan v programu Studia D in zatem tudi na Valu 202.

RADOVEDNOST RAZKRILA GROZOTE

Radovednost me je še isti dan gnala naprej. Po predhodnem dogovoru z dr. Leopoldom Morelo sem odšla na patološki oddelek novomeške bolnišnice, ki ga je takrat vodil dr. Jan Struhar, s katerim sva večkrat sodelovala. Odpeljal me je do hladilnice in mi razkril vso grozoto posledic osamosvojitvene vojne – nekatera trupla voznikov v barikado postavljenih tovornjakov so bila brez okončin, nekemu je manjkal zadnji del glave, čeprav je imel skozi čelo le majhno strelno rano. To razdejanje so naredile kasetne bombe takratne JLA. In prav ta dogodek me je spremljal še dolgo, sploh ob večerih na poti domov, ko so se razmere polegle in sem z »vojnim dopisništvom« zaključila. Upam, da za vse življenje!

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.