V vsakem sistemu padajo glave in se zgodijo narodni junaki. V socializmu smo imeli kar nekaj narodnih herojev, ki smo jih spoštovali in verjeli smo njihovim besedam. Takrat, v tistem času, ni bilo nič narobe, narobe je bilo samo za tiste ljudi, ki niso upoštevali politične usmeritve. Ljudstvo je takšne ljudi ožigosalo kot sovražnike, ki skušajo spodkopati obstoječe temelje države. Ali je bilo to prav ali ne, o tem je že povedala zgodovina, ali pa bo še povedala.

So bili pa tudi nekateri, ki so se obnašali drugače, in tudi danes so ljudje, ki ne verjamejo v današnji sistem, in vedno bodo ljudje, ki niso z vsem zadovoljni, ki hočejo spremembe. Prav je tako.

Kaj pa tisti ljudje, ki nočejo sprememb? Morda bo tudi o tem nekoč nekdo pisal?

Demokracije je sedaj več in bolj jo razumemo – vendar pa je v vsaki družbi tako, da morajo državljani upoštevati predpisane norme, ki so smernice za dokaj normalno življenje v neki skupnosti. Če jih ne upoštevamo, smo v konfliktu z zakoni in je zaradi tega lahko narobe.

V Jugoslaviji, v nekem drugem sistemu, se je zgodila Četverica in za vse akterje je bilo hudo. Veliko ljudi je njihovo početje odobravalo, veliko pa je bilo takih, ki so njihovo početje obravnavali kot napad na državo in kar nekaj je bilo takšnih, ki zadeve niso poznali ali pa jim dogajanja niso bila pomembna. Zelo resnično pa je, da so nastali dogodki ljudi razdelili: na tiste, ki so upornike imeli za heroje in tiste, ki so jih imeli za zločince. In vedno bo tako.

Po gostilnah so se ljudje zaradi tega prepirali in tepli … Obstajala pa je peščica skrivačev, ki je prikrito spremljala dogodke in čakala na pravi trenutek – na pobiranje smetane političnih iztržkov. To je realnost, ki pa je največkrat zamolčana. 

V vsakem prostoru je vonj po diktaturi in diktatorjih, vsak čas ima svoje akterje -  menjajo se le politične strukture, večina obrazov pa ostaja istih. Ali so to res tisti, ki zastopajo naše interese? Trdim, da ne: državo vodi peščica ljudi, ki z bazo nima nikakršnih stikov – lažem, edino v času volitev in velikih obljub. 

To je velika resnica: če imamo službo, dobro plačo, visok standard, takrat je vse dobro, če pa tega ni, je vse narobe. Takrat se zgodi čas prebujanja, odkrivajo se napake, iščejo se grešni kozli in še marsikaj; takrat završi med ljudmi, rodi se duh po revoluciji in padajo težke besede – kujejo se revolucionarne misli. To je tisti čas, ko država izgublja na veljavi, posamezniki pa to izkoriščajo, tako, da ščuvajo že ranjeno ljudstvo. 

Lep primer so zadnji dogodki.

Zgodil se je napad na predsednika, zato ker je iz skritih globin pozabe dal na svetlo Ertla, z namenom, da mu je izročil državno odlikovanje, ki mu je bilo podeljeno na pobudo Ertlovih stanovskih kolegov, ki ga najbolje poznajo in menda že vedo, kaj je takrat počel in ali si je odlikovanje zaslužil. 

Janša tega ne more vedeti, saj takrat njega ni bilo zraven. Seveda pa si imata Ertl in Janša še marsikaj za povedati, saj je bil v prejšnjem političnem sistemu Ertl prvi mož slovenske policije, Janša pa je bil kriminalec, ki ga je bilo potrebno zaradi političnih interesov jugoslovanske elite utišati, politično usmrtiti. Ertl je bil v tistem času državni rabelj – podaljšana roka države, visok politični uradnik, ki je dosledno opravljal svoje delo. 

Smešno, banalno in še kaj je to, da se mi ob vsem tem poraja  vprašanje, ali je imel Ertl sploh možnost, da se v tistem času drugače opredeli.

Vsi vemo, kaj se je zgodilo – in prav je tako. Sedanji sistem to priznava, ne vemo pa, kaj bo v nekem drugem času. Ljudje so s svojo politiko lahko nepravični, enostranski in zapeljani. Vsi, ki so bili včeraj heroji, so lahko danes kriminalci, lahko pa tudi kriminalci postanejo uspešni politiki, gospodarstveniki. Kaj pa heroji, heroji so lahko samo reveži.

Pri vseh teh norostih je najbolj pomembno, katera politična struktura je na oblasti. Če ni prava, iz omar letijo okostnjaki. Tako je pač v slovenskem političnem prostoru.