Vedno isti obrazi. Pa naj teče beseda o laganju ali o pornografiji, kar je tematsko sicer zelo blizu, ni pa povsem isto. In če le malo poznaš udeležence okroglih, oglatih in skrivenčenih miz, lahko že v naprej veš, kaj boš slišal iz njihovih ust. To je približno tako kot s srbskim pasuljem. Okusa se spomniš, vse drugo pa so variante. Enkrat je manj, drugič malce bolj papriciran, glavna sestavina - fižol - pa je še vedno le fižol.

In možje in žene se kregajo, da se vse kreše, vsak trdno stoji na svojih stališčih in zadeva postane za gledalce dolgočasna. Kot bi gledali ponovitve: igralci so isti, samo teme so druge. Odvisno od dogodkov, ki so se pripetili v odhajajočem tednu. Tako že vesoljna Slovenija pozna strankarskega veljaka, ki je najpametnejši na sončni strani Alp. Celo slovensko ljudstvo je zanj neumno, če na referendumu ne glasuje tako, kot bi to želel on. Dobra znanka naših domov je postala evropska poslanka, velemojstrska poznavalka naše polpretekle zgodovine, ki dobi ob imenu Tito božjastni napad, krče v želodcu in povišan krvni pritisk. Zelo prepoznavna je tudi gospa, strokovnjakinja za ženska vprašanja. O ženskah ve vse. Kako naj bi se oblačile, pa se ne. Kako pogosto doživljajo orgazme, če je mož prijazen, in kolikokrat zletijo med zvezde, če je mož navadna impotentna baraba. Skoraj nobeno televizijsko organizirano čvekanje ne mine brez vodje opozicijske stranke, brez človeka, ki ne bi poznal odgovorov na vsa vprašanja takrat, ko je v opoziciji, in na zelo malo takrat, ko je v vladi.

Preberite še ...

Trajnost

Hranilnik energije: dodaten strošek ali ključ do energetske svobode?

Menda televizijski velmožje nalašč izberejo za pred kamere takšne ljudi, ki se radi prepirajo, ki ne morejo videti drug drugega in ki se radi slikajo. In čim več je v oddaji kričanja, podtikanj, očitanj, laži in drugih sprevrženosti, boljša je. Bolj gledana je. Doseči veliko gledanost, pa so sanje vsakega televizijskega ustvarjalca. Kajti število gledalcev je dobra popotnica za zbiralce naročil za propagandno reklamne oglase, ki prinesejo denar. In to je bistvo vsega.

Kar poglejte, kaj vse smo pripravljeni narediti ljudje za denar. Pred TV kamerami so nekateri voljni odgovarjati na vprašanja, ki zahtevajo tako intimne odgovore, da bi jih celo stene spalnic težko prenesle. Za denar delavke molče prenašajo seksualno izprijena nadlegovanja zašpehanih šefov, za denar iz modrih kuvert zdravniki mimo vseh vrst operirajo bolnike in  zaradi neurejenih plačnih razmerij je v Sloveniji polovica sodnikov v depresiji, druga polovica pa je zgrožena. Zanimivo bi bilo izvedeti, če se pri sodbah pozna, katere je izrekel sodnik v depresiji in katere zgroženi sodnik. Ugotovitev o sodnikih z depresijo in o zgroženih sodnikih bi lahko uporabil minister za zdravje, ki bi naložil dohtarjem, naj sodnikom z depresijo predpišejo recept za povišanje plače v višini petsto evrov, zgroženim sodnikom pa recept za povišanje plače za šeststo evrov. Lahko tudi obratno, odvisno od odziva posameznega sodnika na znesek, napisan na receptu. Učinkovalo pa bi prav gotovo, saj za denar še ne poznamo učinkovitega zamenljivega sredstva, kot to velja za cenejša, zamenljiva zdravila.

Sicer pa poskuša zdravstveni minister, kar zadeva denar, narediti red v lastnih vrstah. Jasno želi razmejiti javno od osebnega. Spoznal je namreč to, kar ve že nekaj časa vsak bolni Slovenec. To pa je, da nekateri zdravniki sedijo na dveh stolčkih hkrati in da jima oba stolčka hkrati prinašata tudi denar. Odločiti se bo treba: ali plača iz državne malhe ali pa si jo bo treba prislužiti z zasebno prakso. Zdravniki so nezadovoljni, ljudstvo pa se boji, da se bodo lomila kopja na njihovih hrbtih. V vsakem spopadu bogatih nastrada revež. Tako je bilo, in hvala bogu, je tudi še danes.