arhiv

arhiv

arhiv

arhiv

Začelo se je v časih davnih dedov na Gosposvetskem polju, natančneje leta 1424, ko je Friderik III. sklenil, da on pa že ne bo čepel na nekem zlizanem starem kamnu in prejemal zaušnic od slovansko govorečih kmetavzov.

Od dne, ko je Habsburžan Friderik III. prevzel žezlo od svojega predhodnika, je simbol slovenstva ostal izgubljen onkraj naših meja. Upanje, da bi srednjeveški artefakt prešel v slovenske roke, je dokončno presahnilo s plebiscitom po prvi svetovni vojni, čeprav so kasneje partizanske enote za kratek čas pozirale na Gosposvetskem polju. Še vedno aktualna arbitraža je slovenski živelj na začetku turistične sezone sicer opomnila, kdo je njegov sovražnik številka ena. Toda v ozadju, na severu preži sovražnik iz sence. Avstrijci, ki so v preteklosti že nekajkrat poskušali pokniti nalepko AU skozi žulje svojih južnih sosedov, želijo tokrat pograbiti naše gore list, ameriško prvo damo, Melanio Trump.

Knauss, in ne Knavs!

Nobena skrivnost ni, da Melania, čeprav je Barrona naučila govoriti slovensko, nerada izpostavlja svojo rodno grudo. Ko so jo vprašali, zakaj govori, da prihaja iz Avstrije, ko pa je Slovenka, je dejala, da ne želi povzročati zmede, saj da po navadi nihče ne ve, kje je Slovenija. O njenem avstrijskem poreklu pa se je v ameriških medijih začelo govoriti, ko je organizacija potomcev avstrijskih priseljencev v ZDA, ki se imenujejo Gottscheerji, pred dnevi priredila letošnje lepotno tekmovanje, na katerem je zmagala Christina Gladitsch Popowytsch in v nagovoru poudarila, da je tudi Melania potomka Gottscheerjev, torej Avstrijka. Njeni trditvi je na pomoč priskočil tudi avtrijski časnik Kleine Zeitung, v katerem so zapisali, da so prav vsi Knavsi oziroma Knaussi avstrijski potomci. V nasprotju s potico in kulinariko nacionalnega porekla posameznika na splošno ni mogoče zaščititi. Toda Melanie očitno tudi Avstrijci ne zanimajo, saj je gladko zavrnila srečanje z društvom.

Dunaj »bečkim konjušarjem« želel ukrasti konje

Spomnimo se primera lipicancev, ko je Avstrija pri Unescu nominirala Kobilarno Piber za vodenje izvorne rodovniške knjige za lipicanca. V zrak je skočila Kobilarna Lipica, v boj za galopirajočega belega lepotca pa se je takrat vključila tudi slovenska politika z več ministrstvi vlade. Po več mesecih pritožb, depeš in vztrajanja so se Avstrijci vdali in lipica je dobila status rejske organizacije. Malo je sicer znano, da je vse skupaj zakuhal ameriški junak 2. svetovne vojne, general Patton, ki je čredo želel izmakniti napredujoči rdeči armadi in jo potem razdelil med Italijane ter avstrijsko Kobilarno Piber. Jugoslavija je šele leta 1947 dobila nazaj 11 konj, a ji je v naslednjih treh desetletjih kobilarno uspelo v celoti obnoviti.

Pod krinko nogometa ukradli Triglav

Do trenutka, ko je Črtomir pri Savici utopil in pozabil boginjo Živo, so predniki podalpskih Slovanov molili k triglavemu utelešenju boga Svaroga. Skozi stoletne generacije, ki so živele pod Očakom, se je prenašal mit o sveti gori, ki si jo je z vznikom ideje o narodu v 19. stoletju in kasneje z osamosvojitvijo prisvojil sleherni Slovenec. Toda nenavadno malo je bilo razburjenja, ko je logotip evropskega prvenstva, ki je potekalo v Avstriji in Švici poleti leta 2008, visel skoraj na vsakem koraku. Proti žogi, ki se je kotalila v naročju Triglava, ni protestiral nihče. Verjetno je bilo dejstvo, da se je takrat na prvenstvo uvrstila Hrvaška, Slovenija pa ne, bolj boleče. Upamo lahko samo, da se nekega dne ne odločijo zaščititi tudi glasbe. Takrat bi utihnila harmonika na južni strani Alp.