Arhiv Lokalno.si

Jure Šterk, pomorščak
Rojen 6. januarja 1937 v Zagrebu, izginil v Indijskem oceanu januarja 2009

Jadrnica Lunatic je bila po izginotju prvič opažena 27. januarja 2009.

Arhiv Lokalno.si

Po radijski zvezi se je iz svoje jadrnice Lunatic na prečenju Indijskega oceana Belokranjec Jure Šterk zadnjič oglasil 1. januarja 2009, ko je poročal o neurju in težavah z jamborom. Pozneje, ko je bil najden ladijski dnevnik, pa je bil zabeležen zadnji vpis 2. januarja. Na jadrnici je počila jadrna jeklena vrv in v radijskem pogovori s prijateljem v Ljubljani je Jure napovedal, da se bo naslednji dan poskušal povzpeti na jambor in namestiti rezervno vrv. Očitno je bil ta nevaren podvig na razburkanem morju usoden za 71-letnega pomorščaka.

Jadrnica Lunatic je bila prvič opažena 27. januarja kakšnih 1.000 milj zahodno od Avstralije, šele 28. aprila 2009 pa se je posadka ameriške raziskovalne ladje Roger Revelle povzpela na njegovo majhno jadrnico 1.200 milj od zahodne obale Avstralije in z nje vzela nekaj Juretovih osebnih predmetov in ladijski dnevnik.

Velikokrat je opisovan kot Slovenec, ki je prvi sam objadral svet (?), dejansko pa je to že pred njim naredil v Mariboru rojeni Jože Mušič. Otroštvo in mladost je preživel na Vinici, kjer je plavalne izkušnje pridobival v topli reki Kolpi. Po ljudski šoli v rojstnem kraju našega velikega pesnika O. Župančiča je nadaljeval izobraževanje na črnomaljski gimnaziji, kjer je maturiral leta 1956. Zaposlil se je v podjetju Cetis v Celju. Živel je tudi v Ljubljani, po upokojitvi pa se je preselil na obalo. Že v zrelih letih - star 40 let - je opravil izpit za kapitana in se popolnoma predal jadranju.

Jurijev dedek, prav tako Jurij, je bil doma iz Predgrada, babica Marija (roj. Majerle, pa iz Dola). Dedek je delal kot mitničar na Vinici, potem pa odprl trgovini na Vinici in v Črnomlju. Po poroki hčerke s Petrom Korenom je to postala Korenova trgovina – ena najlepših zgradb v Črnomlju – med II. vojno sta z njenega balkona ljudstvo rada nagovarjala Kidrič in Maček (danes v lasti Petra Raztresena).

- Trikrat je bil udeleženec čezatlantske regate Minitransat.
- Potem je še osemkrat preplul Atlantski ocean.
- Dvakrat je preplul Indijski ocean.
- Enkrat je preplul pacifiški ocean.
- Od leta 1991 do leta 1994 je sam na jadrnici Neodvisna Slovenija, ki je plula pod slovensko zastavo, dolgi le 6,5 metra prvič obplul svet.

Decembra 2007 je zopet sam izplul na 9,27 m dolgi jadrnici Lunatic iz pristanišča na Novi Zelandiji, prečkal pacifiški ocean, obplul izjemno težaven Rt Horn – zadnji košček celine na Južni Ameriki, preplul Atlantik na sever in potem nazaj na jug Afrike, tukaj zopet obplul zahteven Rt dobrega upanja, prečkal ocean in se skoraj že vrnil na izhodiščno točko, a žal nekje blizu avstralske obale padel in izginil v morju.

Če bi mu uspel povratek na Novo Zelandijo, bi s tem dosegel dva svetovna rekorda: bil bi prvi pomorščak, ki je sam na tako majhni jadrnici v neprekinjeni etapi obplul svet, in bil bi tudi najstarejši človek, ki bi to storil. Žal se njegovi načrti niso uresničili, vseeno pa je dosegel izjemen podvig, ki bo za vedno ohranjen med pomorščaki, saj je v 382 dneh neprekinjene plovbe preplul 25.000 milj.

Reševalna ladja je na plovilu brez kapitana našla njegov ladijski dnevnik, ki je bil osnova za izdajo knjige Dnevnik zadnje plovbe, ki jo je uredil njegov sin Igor Šterk, sicer znan režiser.

Večino plovil, na katerih je Jure plul, je tudi sam izdelal ali predelal, Lunatic pa je s svojimi prihranki kupil Igor, a ker je Jure na zadnjo plovbo izginil kar čez noč, ni imel prave priložnosti pluti s svojo jadrnico.

Jure Šterk je avtor knjig: Ruleta na Atlantiku (1985), Nevarna igra (1989), Transat 6,5 1989 – najtežja regata čez veliko lužo (1990), V naročju vetra (1996), V modri neskončnosti … (2004) in že omenjeni Dnevnik zadnje plovbe, ki je izšel posthumno leta 2011.

Sin Igor Šterk je o svojem očetu (in družini) posnel film Šterkijada, katerega premiera je bila lani 11. januarja v Kinu Dvor – le nekaj dni po smrti mame Vojke Šterk, ki je zaspala 2. januarja – točno 15 let po izginotju soproga Jureta. Igor je v filmu popolnoma razgalil družinske odnose in »narodnega junaka« Jureta smo spoznali tudi po njegovi dejanski sebični samotarski strani. O teh odnosih največ pove podnaslov filma: »Okoli sveta, mimo doma«.

Igor mi je omogočil ogled premierne predstave, na kateri sem imel v družbi z belokranjsko režiserko Majo Weiss priložnost pogovora z obema glavnima igralcema Janezom Škofom (Jure) in Silvo Čušin (Vojka), ki sta se popolnoma vživela v pravi osebnosti. Silva je ob tem poudarila, da je bila Vojka v resnici doma bolj osamljena kot njen mož na oceanu.

Sam Jureta takrat še nisem osebno poznal, pozneje pa sem iz dogodkov razvozlal, da sva bila skupaj udeleženca demonstracij pred štabom Teritorialne obrambe v Ljubljani, ko smo protestirali zaradi zasedbe s strani JLA (4. oktober 1990). Čeprav nas je bilo demonstrantov le nekaj deset, je Jure poskušal vdreti v zgradbo, a mu je to vojaška policija preprečila, nakar je šel po kovinsko palico in odtrgal ploščo TO s stene in jo odnesel. Več let pozneje se je tudi izkazalo, da poveljnik vojaške policije – Slovenec, ki smo ga tam zmerjali, ni izdajalec, pač pa skrivni sodelavec slovenske osamosvojitve. Ob osamosvojitvi je vstopil kot prostovoljec v TO, kar Igor v filmu prikaže malce komično.