Na prvi pogled se zdi, da veliko poti vodi do cilja. Morda si popotnik po tehtnem premisleku izbere pravo pot, morda jo najde naključno, morda pa sploh ne izbere pravega cilja. Potovanje, miselno ali stvarno lahko vodi po vijugastih poteh, po bližnjicah, po vzponih v višine do padcev v globine. In ko se mu že zdi, da pot gladko teče, da je ujel srečno zvezdo za enega od njenih srebrnih rogljev, se le-ta izmuzne in ga zavrti, da se spet najde na začetku.

In tako se keramiku, ki preučuje teorijo in prakso, upošteva preverjene recepte in napotke, se spogleduje s knjigami in preskuša srečo, tudi včasih nasmehne sreča, izdelek je lep, izviren, enkraten; pa mu sreča obrne hrbet in kot goljufiva kača z repom pomete črepinje... in le sledi potovanja ostanejo.