##IMAGE-3044204##

V turobnih decembrskih dneh se je poslovila upokojena profesorica matematike na Gimnaziji Novo mesto Lojzka Hržica.

Lojzka Hržica se je na novomeški gimnaziji zaposlila v šolskem letu 1979/80. Iz rodnih Trbovelj je po študiju matematike v Novo mesto prišla za eno leto, ostala pa polnih 40 let, vse do upokojitve. V času njenega prihoda na gimnazijo se je začela reforma usmerjenega izobraževanja, kar je za mlado učiteljico pomenilo, da je poučevala matematiko v naravoslovno matematičnih in pedagoških oddelkih ter v obutvenem programu poklicnega izobraževanja. Poleg matematike je poučevala tudi uporabno matematiko in fiziko.

Poučevanje v naravoslovnih oddelkih, kjer je bil velik poudarek na znanju matematike, in hkrati v nižje poklicnem izobraževanju, je seveda za mlado profesorico predstavljajo poseben izziv. V svoj pouk je vložila veliko truda in nudila pomoč tistim, ki jim matematika ni šla najbolje, za nadarjene pa je vodila krožke, v katerih so številni dijaki svoje znanje utrjevali, širili in nadgrajevali. Da je bila pri tem uspešna, se je kazalo v številnih dosežkih njenih dijakov na tekmovanjih v znanju, med katerimi najbolj izstopa uvrstitev dijaka na matematično olimpijado.

Lojzka Hržica se je dejavno vključevala v delovanje organov na šoli in izven nje. Kot članica sosveta vzgojiteljev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev s področja šolstva, ki je bdel nad reformami, je aktivno sodelovala pri pripravi učnih načrtov in uvajanju novosti pri pouku matematike. Pri tem je izkazovala svojo doslednost in visoko strokovnost.

Številnim generacijam je bila razredničarka. Z veliko skrbnostjo in občutljivostjo se je zavzemala za svoje dijake in jim skušala biti v oporo, pa naj je šlo za učne ali osebnostne težave, s katerimi se srečujejo mladostniki.

Preberite še ...

Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Lojzka Hržica je bila zanimiva sogovornica, odlikoval jo je izjemen smisel za humor, s katerim je popestrila marsikatero debato v zbornici ali v matematičnem kabinetu. S svojo pronicljivostjo je opozarjala na slabosti, zaradi iskrenosti, ki se ji ni nikoli odrekala, je bila kdaj tudi osamljena. A ko jo je pred šestimi leti huda bolezen za dalj časa prikovala v posteljo in so ji njeni kolegi nesebično pomagali in opravili njeno delo, je bila, kot je sama dejala, ob slovesu ob upokojitvi leta 2019 presenečena nad podporo, ki jo je imela med svojimi sodelavci na gimnaziji.

Njen najljubši hobi so bila potovanja. Rada je šla po svetu in s prijatelji in sodelavci podelila številne vtise s popotovanj. Veselila se je časa, ki ga bo imela na pretek za obisk krajev, kjer še ni bila, in za spoznavanje novih ljudi. Žal, se ji ta želja zaradi mnogo prezgodnje smrti ni uresničila.

Lojzka ostaja v spominu svojih nekdanjih dijakov in sodelavcev kot visoko strokovna in delu predana profesorica, prijetna sogovornica, iskrena in skromna oseba. Pokopana bo 29. decembra v rodnih Trbovljah.