Arhiv Štajerskega Tednika

Ob spremljanju kazenske zadeve se nam je porodilo vprašanje, kaj se zgodi s predmeti, ki izhajajo iz kaznivih dejanj ali služijo kot dokazi, za katere sodišče po pravnomočnosti postopka odredi trajni odvzem. Jih država uniči, podari, proda? Osredotočili smo se na vprašanje, koliko predmetov država po pravnomočnosti postopka uniči, na kakšen način in kdo za to poskrbi. Priprava članka je terjala kar nekaj časa. V prvi vrsti zato, ker sodišča evidenc o uničenju predmetov posebej ne vodijo. Ko se predmet pod nadzorom komisije uniči, se o tem izpolni zapisnik, ki se ga priloži v posamični kazenski spis. Dejstvo, ki nas je med zbiranjem informacij za članek še posebej presenetilo, pa je, da država ne razpolaga s podatkom, koliko prepovedane droge, ki jo policija zaseže, se uniči. To lahko upravičeno vzpodbudi dvom in naslednja vprašanja: ali se jo sploh uniči, kdo s to drogo rokuje, kje konča …? Čeprav smo na več naslovih poizvedovali, na kakšen način se droga uniči, nam iz odgovorov pristojnih tega ni uspelo izvedeti. Neuradno je tako, da naj bi zasežena droga končala v sežigalnici. Na ptujskem okrožnem sodišču so nam pojasnili, da je za uničenje droge pristojna Komisija za uničenje zaseženih predmetov, ki je ustanovljena za območje ljubljanskega okrožja, na Ministrstvu za notranje zadeve, kjer se zasežena droga tudi hrani. Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) smo posredovali eksplicitno zastavljeno vprašanje, ki se je glasilo: „Kakšne količine droge (in katere vrste) se na letni ravni uničijo? Prosimo za podatke za minulih pet let.“ V imenu MNZ je odgovarjala Policija. Na Generalni policijski upravi (GPU) so povedali: „Za nadzor nad uničenjem prepovedane droge je pristojna komisija za zasežene predmete, imenovana za območje Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zato vas prosimo, da se za podatke o količinah uničenih drog obrnete na njih.“ Poudariti je treba, da smo odgovore po sodiščih (okrožnih in vrhovnem) prav tako iskali, a nam želenega podatka nikjer ni uspelo najti. „Z želenimi podatki na vrhovnem sodišču ne razpolagamo,“ so bili kratki v pisnem odgovoru.

Preberite več v Štajerskem Tedniku