V dolgoletni igralski karieri je odigral najrazličnejše vloge, vse je vedno oblikoval z veliko predanostjo in domiselnostjo, predvsem pa z zanj značilno mediteransko radoživostjo.

Čeprav je slovel kot ljudski komedijantski igralec v najžlahtnejšem pomenu besede, je večkrat presenetil s povsem drugačnimi vlogami tragičnega karakternega žanra, so zapisali v novogoriškem gledališču.

Ferrari se je rodil 1933 v Komnu, kjer je sprva obiskoval italijansko osnovno šolo, nato pa je bil eno leto v partizanski šolo v Gabrovici. Nižjo srednjo šolo je obiskoval v Trstu in v Šempetru pri Gorici. Še kot dijak se je predstavil v Molierovem Skopuhu in Vzroku Leonharda Franka. Leta 1958 je kot absolvent četrtega letnika ljubljanske Akademije za igralsko umetnost odigral prvo glavno vlogo v Goriškem mestnem gledališču - nastopil je kot Frank Elgin v Premieri v New Yorku Clifforda Odetsa.

Preberite še ...

· Slovenija

'Gre za težave, ki niso nerešljive'

Ob Andreju Jelačinu je bil prvi poklicni igralec v novogoriškem gledališču. Čeprav redno zaposlen le v sezoni 1971/1972 ter od 1981 do 1992 je bil dolga leta stalni honorarni sodelavec gledališča in eden njegovih najbolj prepoznavnih igralcev.

Med vidnejšimi vlogami pred profesionalizacijo gledališča v novogoriškem gledališču izpostavljajo Marcela v drami Ne ubijaj Maurica Rostanda, Ljubimca Florinda v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodov, Ilegalca Andreja v drami Pod soncem zaledeneli Sretana Perovića, Maksa v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Gornika v Cankarjevi komediji Za narodov blagor in Tulpenheima v Linhartovi Županovi Micki.

Po nastopu v prvi profesionalni predstavi Primorskega dramskega gledališča Plug in zvezde Seana O'Caseya maja 1969 je odigral še vrsto najrazličnejših vlog v številnih pomembnih predstavah. Nastopil je tudi v otvoritveni predstavi nove gledališke hiše v Novi Gorici Krst pri Savici Dominika Smoleta, nazadnje pa je igral radoživega meniha v Celestini Fernanda de Rojasa ter Rjavega v Steklih psih Quentina Tarantina.

Kot so še zapisali v SNG Nova Gorica, med njegove največje gledališke uspehe nedvomno sodi monodrama Centrala Fadila Hadžića (1978), ki jo je sam tudi režiral. V lastni produkciji je pripravil še druge monodramske nastope. Sodeloval je tudi v več celovečernih filmih, najodmevnejši so bili Ljubezen režiserja Rajka Ranfla iz leta 1984, Na klancu režiserja Vojka Duletiča iz leta 1971 in Šanghaj Marka Naberšnika iz leta 2012, ter v igrani televizijski seriji V imenu ljudstva.