arhiv Lokalno.si; PGD Dragatuš

Če pogledamo daleč nazaj v zgodovino, vidimo, da se je človek preživljal z lovom in nabiralništvom. Ker ognja ni poznal, je bila njihova hrana surova in težko žvečljiva.

##IMAGE-4003540##

Nekega dne pa so po velikih požarih odšli na lov, da priskrbijo hrano za pleme, toda živali ni bilo, požar jih je vse uničil. Lakota je pač huda stvar in tako jim ni preostalo drugega, kakor da se začnejo hraniti z ožganimi živalmi in zanimivo jim je bil okus takoj dober in tudi meso je bilo mehkejše.

Zaradi boljših pogojev preživetja so se začeli združevati v večje skupine in tudi graditi mesta (Turčija), na žalost preveč na tesno in to je bila prava vaba za ogenj. Prva prebivališča so bila grajena večinoma iz lesa in tesno druga ob drugi, strehe pa so bile slamnate oziroma iz naravnih materialov kraja, kjer so živeli. Vsi ti materiali pa so bili občutljivi na ogenj in so takoj zagoreli. Potrebna je bila le majhna iskra in vse je bilo v plamenu.

Vendar ogenj je za tiste čase pomeni preživetje, saj jih je pozimi grel in tudi kuhali so z njegovo pomočjo. Ena izmed najpomembnejših funkcij v skupnosti je bilo hranjenje ognja in to je navadno bila služba samskih žensk, ki so tako skrbele za širšo skupnost.

Velikokrat so cela mesta zgorela, bilo pa je tudi veliko smrtnih žrtev. Poleg hranjenja ognja, pa je bilo nujno imeti še nekoga, ki bi pazil na to, da se ogenj iz kurišč ne bi razširil, ki bi hitro obvestil meščane in zbral ekipo, da bi ogenj skušala pogasiti. To so bili prvi začetki gasilstva in z leti je njihovo delo bilo vedno bolj pomembno in vedno več se jih je odločalo, da bodo pomagali pri požarih.

Leta so minevala, način gašenja se je spreminjal na bolje, prav tako pa tudi orodje, s katerim so si pomagali in seveda prevozna sredstva za prevoz vode.

V Sloveniji se je gasilstvo začelo leta 1869, čeprav so začetki še starejši. Prva resna pobuda za ustanovitev gasilstva je nastala v Ljubljani po velikem požaru v Cukrarni leta 1858, prvo prostovoljno društvo pa v Metliki leta 1869, nato pa še v Laškem, Ptuju in Mariboru. Tako so se društva začela širiti in kmalu je že vsako mesto imelo svoje.

Sčasoma pa so gasilci prevzeli še druge življenjsko pomembne naloge. Prisostvujejo pri reševanju pri potresih, poplavah, prometnih nesrečah in še mnogih stvareh, za katere mi niti ne vemo. Žrtvujejo svoj čas, puščajo svoje družine v strahu in negotovosti, da se jim kaj ne zgodi, skratka, gasilci so srčni možje z vso empatijo, ki jo premorejo. Resnično si zaslužijo velike pohvale. Naša življenja so velikokrat odvisna od njih, njihovega truda in žrtvovanja.

Upajmo, da bo mladi rod to delo vzljubil, ne zaradi denarja, ki ga prejemajo veliko premalo, pač pa zaradi zadovoljstva, ki jim ga to nudi po opravljenem delu.