Arhiv Štajerskega Tednika

Velika noč, bela nedelja in florjanova nedelja so prazniki, ki povezujejo krajane cirkulanske in varaždinske župnije. Za te dni velja, da ni barier za prebivalce, ki živijo na tem območju. Cerkvica svetega Florjana je tisti tihi povezovalec, ki ga ljudje z obeh strani meje še vedno radi obiščejo. Velikonočna sobota je prvi praznik v letu, ki združuje ljudi; takrat se zbirajo verniki iz Mej, Gruškovca, Brezovca in seveda sosednjega Zlogonja ter ostalih krajev pri blagoslovu velikonočnih jedi. Maša sicer poteka v hrvaškem jeziku, pa vendar to ne moti nikogar. Cerkvica je tako polna, da stojijo tudi zunaj v lepem in grdem vremenu in pričakujejo blagoslov.

Na belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči, je nekoliko drugače, prva maša je slovenska, druga hrvaška. Pravijo, da so ljudje v tednu od velike noči do bele nedelje nosili le bela oblačila, ki so jih prav na belo nedeljo odložili. Nekoč so na žegnanje prišli fantje in možje, oblečeni v bele noše, črne škornje, črn telovnik in klobuk. Vsak je s seboj imel svoje orožje, puško na črni smodnik (nabijačo), s katero so se po maši v procesiji odpravili na bližnjo vzpetino in tam streljali ter tako ohranjajo hrvaško tradicijo še danes.

Četrti maj pa je zapisan kot god svetega Florjana, zato je bilo vedno prav lepo videti, ko so se gasilci od blizu in daleč zbrali, pomešali med seboj in seveda tudi nazdravili z obiskovalci žegnanja. Tudi na ta dan sta potekali dve maši in potem druženje ob odličnih pečenkah, ki so jih mojstri začeli pripravljati že zgodaj zjutraj. Gospodinje so na ta dan lahko nakupile sadike za vrt ter gospodarji potrebno orodje za razna hišna opravila.

Ob žegnanju so se sklepali posli, preskočila pa je tudi kakšna srčna iskrica

Preberite več v Štajerskem Tedniku