Arhiv NTRC

Celoten intervju in članek o problematiki medvrstniškega nasilja sta objavljena v tiskani izdaji Novega tednika. V časopisu objavljamo tudi odgovore šol na vprašanja, koliko je medvrstniškega nasilja, hkrati objavljamo tudi opažanja policije: da je medvrstniško nasilje na Celjskem dejansko v porastu. 

V družbi bi moralo biti več preventive, pravi Radovan Radetić, univ. dipl. sociolog in družinski terapevt ter mediator v Aleksandri – Zavodu za pomoč in svetovanje družini. V svoji karieri je veliko časa posvetil delu z mladimi in projektom za preprečevanje medvrstniškega nasilja. Razvil je poseben model dela, in sicer kot orodje, s katerim je mogoče opredeliti socialno vedenje posameznika v odnosu do sebe in drugih. A glavni steber pri preprečevanju nasilja je vedno družina, nato sledi družba.

Pred leti ste dejali, da ko berete časopise ali poslušate razprave različnih strokovnjakov, da niste vedno prepričani, da družba resnično želi spremeniti neustrezna vedenja otrok in mladostnikov ter s tem preprečiti medvrstniško nasilje.

Ta izjava se je nanašala na impulzivni oziroma na dražljaju zasnovani agresiji, ki je prepoznana pri otrocih z motnjo pozornosti, ki se je pogosto kaže že od vrtca, saj otrok kaže vedenje, ki ga drugi zaznavajo kot agresivno. Razlika s takratno izjavo je danes v tem, da so bila takrat tovrstna nasilna agresivna dejanja v večji meri usmerjena proti drugim otrokom ali posameznikom. Zdaj opažam, da so otroci to agresijo obrnili proti sebi. To se je še posebej pokazalo v koronskem in pokoronskem obdobju v pojavu depresije, anksioznosti, obsesiji in v drugih oblikah vedenja, ki povzročajo neskončne težave otroku, družini in tudi okolju, v katerem otrok živi.

Motnja pozornosti je zdaj bolj prepoznana, vendar je danes ogromno nasilja, kjer povzročitelji niso otroci s to motnjo. Kdo bi moral te znake, ki kažejo na agresijo, pravočasno prepoznati?

Obstajajo nekateri znaki agresije, ki so prisotni že od vrtca in ki jih lahko zaznajo starši, ki otroka poznajo, z njim živijo in z njim preživijo največ časa. Tudi ustanove lahko te znake prepoznajo, torej od vrtca, šole, interesnih organizacij. Ti bi morali prepoznati impulz oziroma presežek vedenja, ki ga otrok kaže v odnosih in meji na neko obliko nevarnosti. Predvsem gre za motorični nemir, ko otrok naredi nekaj impulzivnega in brez premisleka ali pa stori nekaj, kar je na meji dobrega okusa in bi se lahko manifestiralo v poškodbi samega sebe ali drugega. Družba bi lahko to prepoznala, vendar neustrezno vedenje prepoznava »le« kot nagajanje, manipuliranje, izsiljevanje. V nekem vedenju prepoznava vrednostne oznake vedenjske motnje, ne pa tega, kaj je vzrok za to, in tega, da je to v bistvu otrokov klic na pomoč.

Morda starši ne vedo, kako ravnati. Kaj je zanje pomembno?

Ravno danes sem bral dopis gospe, v katerem je zapisala, da se mora spremeniti ona, saj jo je njeno ravnanje peljalo v smer, ki jo je prestrašila. Prvi steber, ki mora delovati, so starši, oni morajo v prvi vrsti najti pomoč zase. Starši morajo delovati stabilno, ne smejo se ozirati na to, kaj bodo rekli drugi. Pomembno je, kaj starši čutijo, da se z otrokom dogaja, morajo se opremiti z znanjem, kako poiskati pomoč zase in posledično za otroka. Kadar družina ni funkcionalna in je v »razsulu«, potem so tu ustanove, kot so vrtci, šole, ki s centri za socialno delo gradijo strukturo, ki pomaga družini in otroku v njej.

Včasih strokovnjaki, ki delajo z družinami, povedo, da so starši pogosto neodzivni. Se mar vzorci v družini ponavljajo?

Odvisno. Namreč vse, kar nam starši ali skrbniki, ki nas vzgajajo, dajejo, so tri vrste sporočil. Prvo sporočilo je »delaj drugim tisto, kar sem jaz tebi delal«, drugo sporočilo je, »naj ti drugi delajo to, kar sem jaz delal tebi«, in tretje sporočilo je, »vedi se tako, kot da sem jaz poleg«. Vsak otrok – tudi če jih je v družini več – lahko sprejme drugačno sporočilo. V družini sta lahko dva otroka, a eden sploh ni problematičen. Želim povedati, da ni splošnega odgovora na to vprašanje, ampak je to odvisno od tega, katero sporočilo je otrok v družini sprejel. Ne moremo trditi, da če je bil nekdo žrtev nasilja, da bo kasneje povzročal nasilje. Lahko bo morda postal žrtev nasilja ali nič od tega. Vse to je odvisno od individualnosti. Če otrok sprejme prvo sporočilo in če poleg tega živi še v nefunkcionalni družini, bo verjetno nadaljeval vzorec nasilja. Drugo sporočilo je na primer zelo nevarno predvsem za dekleta, ki odraščajo v družini, kjer je prisoten alkohol, saj je velika verjetnost, da se bodo kasneje poročila z alkoholiki.

... nadaljevanje v tiskani izdaji Novega tednika.