Arhiv NTRC

Kje se je v sistemu, ki je pogosto tog in neživljenjski, izgubila človeškost?

Menim, da je sistemsko spregledan odnos do uporabnikov storitev. Veliko se govori o tem, naj bo bolnik oziroma ranljivi uporabnik v fokusu vseh prizadevanj, premalo pa je poglabljanja v to, kako to udejanjiti in sproti evalvirati ter prav tako sproti odpravljati morebitne odklone. Neprofitni sektor bi se moral strokovno upravljati po principih neprofitnega menedžmenta, ki pa je, kot stroka v Slovenija manj znan, čeprav je obstajal magistrski študij o tej temi, ki sem ga tudi sama opravila. Skladno s to strokovno doktrino bi se morale opravljati redne evalvacije na ravni pogojev za storitve (normativni, organizacijski, finančni), na ravni izvajalcev storitev in na ravni uporabnikov storitev, še prej pa bi moralo biti operativno opredeljeno poslanstvo organizacije v smislu, kakšen je njen human prispevek h kakovosti življenja. Tudi če se slednje zapiše, lahko nastopijo problemi pri implementaciji, etične dileme in življenjske težave in tudi teh bi se bilo treba lotiti profesionalno, kar pomeni - ne togo birokratsko, ampak etično in človeško, življenjsko. Velikokrat naletimo na situacije, ko kdo reče, da to niso njegove pristojnosti, da ga ne zanima širša slika, ampak le normativne določbe in da ni časa za poglabljanje.To pa seveda ni etični pristop.

Se na etičnost pozablja zaradi hitrega življenjskega tempa in pomanjkanje kadra?

Tempo življenja je zagotovo prehiter in to ovira poglobljenost dela in odnosov, kar se tiče kadrovskih primanjkljajev, pa je to postala zelo moderna "mantra", ki morda niti ni skladna z dejanskim stanjem. Poznam veliko mladih, usposobljenih ljudi, ki ne dobijo plačanega dela, ampak prejemajo neobrazložene odgovore o neizbiri na razpisih in celo take, da ni bil nihče izbran. Zavod za zaposlovanje ni prazen, tam je veliko ljudi, ki bi radi dobili plačano delo. Veliko je tudi nespoštljive prekarnosti in prostovoljnega, neplačanega dela. Menim, da bi omenjeno lahko presegli s premišljenimi kadrovskimi politikami in strategijami na makro in na makro ravni. Lahko bi uvedli plačana pripravništva in uvajanja mladih v delo ljudi, ki so pred upokojitvijo in sistematično poskrbeli za strokovno in profesionalno kontinuiteto ter ob tem senzibilno evalvirali, ali je plačilo skladno z vloženim časom in energijo posameznika. Bolj bi morali spoštovati in nagraditi etični pristop, saj bi tako vzpostavljali novo delovno in organizacijsko kulturo, ki bi materialno in moralno nagrajevala in spodbujala etičnost.

V Celju je bilo govora o pomanjkanju kadra in kopici dela, češ da se napake lahko dogajajo. Preobremenjenost postaja izgovor za izgubo pravega odnosa z ljudmi?

Vsi odrasli zreli ljudje vemo, da smo kdaj tudi preobremenjeni, vendar z dobro organiziranostjo, ki žal marsikje peša, se da tudi take situacije presegati. Delovne postopke in birokracijo bi kazalo smiselno racionalizirati in v zdravstveni podsistem pritegniti ljudi, ki imajo digitalna in menedžerska znanja, ne pa da medicinske sestre opravljajo birokratske zadeve, ki jih je vedno več, namesto, da bi se posvetile bolnikom, ker imajo za to znanja. Prav tako je z zdravniki. Škoda je, da opravljajo menedžment, čeprav ga niso študirali (tudi zanj obstaja strokovna doktrina), če zdravnikov primanjkuje in imajo dragocena znanja za pomoč bolnikom. Dobrodošli bi bili redni etični kolegiji, na katerih bi s pomočjo strokovnjakov za etiko razreševali etične dileme, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Njihovo delo ni lahko in je visoko odgovorno, zato bi se morali bolj odpreti za pomoč drugih strok.

Na socialnem omrežju ste zapisali, da imajo domovi za starejše posebno poslanstvo in bi tudi zato morali razvijati visoko etiko konstruktivnega sodelovanja s svojci oskrbovancev. Verjetno to velja za vse, ki delajo s starejšimi oziroma ranljivimi skupinami. Kaj pravzaprav "visoka etika konstruktivnega sodelovanja" pomeni v praksi?

Dostojanstvo ranljivih oseb je občutljivo, zato ga je treba ščititi in varovati na vsakem koraku in za to smo poklicani vsi (ne samo eden) najbližji svojci in zaposleni v organizacijah s poslanstvom za te ljudi. Etični pristop implicira smiselno, racionalno in življenjsko reševanje vseh situacij, ki nastanejo, tudi če še niso podrobno urejene v raznih pravilnikih, ki morda sploh niso dobro usklajeni z zakonom in ustavo. Sama se v praksi na primer že eno leto in pol borim, da bi udejanjila svojo pravico do celovite obveščenosti o 96-letni nepokretni in dementni materi, ki je od aprila 2021 v domu, prej pa sva zanjo pretežno skrbela s sinom in ji pomagala po najboljših močeh. Medtem, ko sem morala lani na nujno operacijo in na okrevanje, je mamo v dom peljala moja mlajša sestra, ki se je tam brez moje vednosti, kaj šele soglasja, oklicala za koordinatorko in iz doma so mi sporočili, da samo njej dajejo vse informacije o mami.

To ni etično.

Tako je, saj ima moja mati 2 hčeri in sama želim tvorno in aktivno sodelovati za materino dobrobit. Razumeti bi morali, da je dobro, da smo vsi najbližji svojci pravilno in celovito informirani ter tudi kakovostno integrirani v skrb za svoje drage ljudi. To bi bil etičen in življenjsko osmišljen pristop. Po tej tragediji v celjski bolnišnici sem svoje tovrstno zaprosilo za tako sodelovanje ponovno poslala domu, v katerem se nahaja moja mama in bom dosledno vztrajala pri njem.

Če je nemočen človek v bolnišnici, domu in če mu je onemogočen stik s svojci, se sistem sploh zaveda, kaj tak človek doživlja v sebi? Družba na eni strani poudarja pomen socialne mreže, na drugi strani pa je videti, da "pogrne" pri osnovnih človeških stikih.

Prav v tem se kaže, da je treba protokole najprej etično premisliti, jih vsestransko pretehtati in jih sproti evalvirati na podlagi izkušenj v praksi in z uporabniki storitev. Pot od protokolov do njihove humane implementacije v praksi ni vedno lahka, prežeta je lahko tudi s številnimi etičnimi dilemami, ki jih je treba sproti in življenjsko reševati v sodelovanju z vsemi vpletenimi in utemeljeno zainteresiranimi. Gre za ljudi in ljudje si zaslužimo human pristop. Slovenska Ustava je ena redkih, ki ima zapisano zaščito človekovega dostojanstva (34. člen) in implementacija te ustavne določbe v praksi bi si zaslužila in bi potrebovala prizadevanja v vseh družbenih podsistemih.

Tudi s psihološkega vidika, še posebej, če je oseba bolna, morda dementna, je onemogočanje stikov nevarno tudi zaradi stiske. Kaj storiti, da bi se sistem kot tak tega zavedal? V prepovedi stikov svojcev z bolnikom - kje je etika v odnosu do ranljivih?

Psihologija je poleg etičnega neprofitnega menedžmenta še ena stroka, ki bi morala najti več poti v delo z ranljivimi posamezniki in skupinami, pa četudi gre za psihološko znanje svojca ali koga drugega. Tudi če nimajo zaposlenega svojega psihologa, ki bi pomagal pri reševanju etičnih dilem s psihološkega vidika, bi si v kritičnih situacijah, če bi bila volja, lahko pridobili vsaj psihološko mnenje ali opravili posvet s poklicnim psihologom. Sama sem po poklicu tudi profesorica psihologije in svoje psihološko znanje nenehno nadgrajujem in poglabljam, vendar imam vselej nekaj problemov, ko na psihološke vidike opozarjam v institucijah za delo z ljudmi.

Kako ravnati v takšnih primerih, če je nekdo svojec in ve, da ga bolnik pogreša, ne sme pa k njemu? Kako to dopovedati nekomu, ki obiska ne dovoli?

Kot sem že pojasnila, je zelo težko, če se zaposleni togo držijo utečenih birokratskih pravil, ki se redno ne evalvirajo in ne nadgrajujejo. 22 let sem vodila seminarje o etiki na Upravni akademiji v Ljubljani. Slušatelji so mi povedali, kako zelo dobrodošla so redna usposabljanja o mehkih, humanih vsebinah, ker pomagajo najprej pravočasno prepoznati, potem pa še premagovati problematične delovne situacije. Gre za nenehno skrb za dvigovanje osveščenosti o pomenu posluha in sočutja pri delu z ljudmi, ker je to ključno za zadovoljstvo uporabnikov in tudi za dobre občutke izvajalcev storitev. Sistemi naj ne bi bili odtujeni od ljudi, ampak naj bi imeli varovalke za pravočasno prepoznajte problemov in za razvoj etične organizacijske kulture. To pa je seveda povezano z vložkom pravega znanja v sisteme in s spoštovanjem prave profesionalnosti. Najboljša lojalnost ni vodljivost in narejena vljudnost sodelavca, ampak njegov profesionalen in etičen pristop k delu in sodelavcem.