Ana in Martin Mlakar iz Radovlje pri Šmarjeti sta vesela in hvaležna, da sta pred kratkim dočakala in v krogu svojih bližnjih praznovala biserno poroko.

Počaščena sta, da ju je poročila šmarješka županja Bernardka Krnc. Pri zlati poroki je bil njun matičar zdaj žal že pokojni Jože Kukec. »Pri zlati poroki - takrat sva imela tudi cerkveno, sva na svatbi še plesala, zdaj ne več,« se nasmejeta biserna poročenca, ki sta oba še neverjetno čila in razumna, tudi zdravje jima kar dobro služi. Klepet z njima je prijeten in zanimiv.

»Nič manj se nimava rada kot na začetku,« navdušeno pove 85-letna Ana in iskrivo pogleda svojega dve leti mlajšega moža Martina. Živita v hišici v hribu malce nad Šmarjeto, ki sta si jo sama zgradila, okrog pa se razprostira velik vrt in manjši vinograd. Tu sta si ustvarila svoj drugi doma, saj sta si družino osnovala v Ljubljani, čeprav sta oba Dolenjca - Ana je Šmarječanka, Martin pa se je rodil v Koritnici pri Raki. Želela sta se vračati v svoje rodne kraje, zato sta sem najprej prihajala za vikende, po osamosvojitvi Slovenije pa za stalno. In ni jima žal.

Njuno življenje je bilo zanimivo in težko, a ker sta bila od doma navajena skromnosti in delavnosti, jima je uspelo.

Vesela sta dveh hčera, ki danes zanju lepo skrbita: Ane in Tine, posebno veselje pa jima je pet vnukov in že štirje pravnuki.

Hčerka Ana Šulin z možem Milošem prihaja iz Ljubljane k staršema vsak konec tedna. Tu obdelujeta njivo, sadovnjak, vinograd, saj je za starša zdaj to že prenaporno. In oče Martin se tako še vedno lahko vsak dan okrepča s cvičkom iz svojega vinograda - prisega, da je to za dolgo življenje nujno!

Mlakarjeva dva, ki jima družbo delata dva psička, sta še zelo samostojna. Ana kuha in še vozi tudi avto. Veliko bereta, med drugim tudi Dolenjski list. Naročila sta si ga še v Ljubljano in še danes komaj čakata četrtka, da jima ga poštar prinese. Rešujeta križanke, spremljata družbeno in politično dogajanje doma in po svetu, vse ju še zanima.

»Dokler bova oba, bo kar šlo: pogovarjava se, si pomagava in tako mora v zakonu biti vedno. Tudi potrpeti je treba kdaj, seveda. Ko bo eden ostal sam, bo pa revež. No, ampak pogodbe s teto s koso še nisva podpisala,« se nasmeje Ana.

Več o njiju si lahko preberete v zadnjem Dolenjskem listu.