Shutterstock

V avgustu naj bi države na srečanju v Ženevi po treh letih priprav dorekle dogovor o globalnem sporazumu za odpravo onesnaževanja s plastiko. A namesto preboja, ki so ga mnogi pričakovali, so države ostale razdeljene glede ključnega vprašanja ali je treba zmanjšati samo posledice onesnaževanja ali samo proizvodnjo plastike.

Od ambicije do razkola

Pobudo za sporazum o plastiki (ang. plastic treaty) so sprejeli marca 2022 na zasedanju Okoljskega programa Združenih narodov (UNEA). Cilj je bil jasen: do konca leta 2024 oblikovati pravno zavezujoč dokument, ki bi postopoma odpravil onesnaževanje s plastiko. Sporazum naj bi bil tako ambiciozen, da bi lahko stal ob boku zgodovinskim okoljskim dogovorom kot je Pariški sporazum o podnebnih spremembah.

V ta namen je bil ustanovljen Medvladni pogajalski odbor (INC), ki je od leta 2022 do danes opravil pet krogov pogajanj. Zasedanja so potekala v Urugvaju, Parizu, Nairobiju, Ottawi, Busanu in nazadnje v Ženevi. A čeprav so v prvih fazah pogajanj vladali optimizem in občutek nujnosti, so se razlike med državami z vsakim srečanjem le poglabljale.

Pogajanja zašla v slepo ulico

Na avgustovskih pogajanjih v Ženevi je sodelovalo 183 držav, katerih delegati so skušali uskladiti osnutek pravno zavezujočega besedila, vendar je razprava hitro pokazala, da so razlike nepremostljive. Ena stran, ki jo sestavlja t.i. Koalicija visokih ambicij (EU, večina latinskoameriških in afriških držav, pacifiške otoške države) je zahtevala, da se problem omeji pri viru – da se torej zmanjša sama proizvodnja plastike. Obenem naj bi prepovedali najbolj nevarne kemikalije, ki se pri njej uporabljajo. Drugi pol, ki ga sestavljajo države proizvajalke nafte in nekaj zaveznic, pa so proti zmanjševanju in bi se problema lotile z izboljšanim ravnanjem z odpadki in naprednimi tehnološkimi rešitvami. Po njihovem bi omejevanje proizvodnje ogrozilo gospodarsko rast in energetske interese. Združene države so načeloma zavzele vmesno pozicijo, saj uradno podpirajo ambiciozen sporazum, v praksi pa pogosto predlagajo kompromise, ki proizvodnje ne bi bistveno omejevali. V pogovorih je kmalu postalo jasno, da konsenza ne bo. Pogajanja so se tako zaključila brez dogovora in celo brez dogovora o naslednjem datumu srečanja. To je prvič, da se proces ni zgolj preložil, ampak dejansko obstal v slepi ulici.

Shutterstock

Vprašanje preživetja

Propad ženevskih pogajanj morda še ne pomeni, da je ideja globalnega sporazuma mrtva, vsekakor pa bo pot do njega bistveno daljša in negotova kot je bilo upati. Kritiki opozarjajo, da je industrija plastike v zadnjih letih pritisnila na plin pri lobiranju, saj se zaveda, da bi omejitve proizvodnje pomenile globoke strukturne spremembe v svetovni ekonomiji. Na drugi strani civilna družba in okoljevarstvene organizacije vztrajajo, da brez zmanjšanja proizvodnje plastike recikliranje ne bo zadoščalo. Recikliramo namreč manj kot 10 odstotkov vse proizvedene plastike. Proizvodnja pa samo narašča. Že zdaj vsako leto v oceanih konča več kot 11 milijonov ton odpadkov, proizvodnja pa se do leta 2040 utegne celo podvojiti.

Za mnoge, zlasti majhne otoške države, ki jih odpadna plastika neposredno ogroža, je ta dogovor življenjskega pomena. " Če ne omejimo proizvodnje, je enako kot če bi brisali tla, ne bi pa zaprli pipe,” je situacijo slikovito povzel predstavnik Fidžija. Evropska unija medtem napoveduje, da bo nadaljevala s strožjimi notranjimi ukrepi, čeprav brez globalnega sporazuma njihovi učinki ostajajo omejeni. Podobno razmišljajo tudi nekatere afriške in latinskoameriške države, ki že uvajajo nacionalne prepovedi določenih plastičnih izdelkov.

Bolje brez dogovora kot s slabim?

Čeprav je razočaranje po ženevskem zastoju veliko, nekateri analitiki opozarjajo, da je včasih bolje pogajanja kočati brez dogovora kot pa s šibkim, neučinkovitim sporazumom. Zaenkrat tako nadzor nad plastiko ostaja mozaik nacionalnih zakonodaj, brez enotnega okvira. A čas za ukrepanje se izteka, globalna politika pa že vse predolgo caplja za realnostjo plastične grožnje okolju.