Profimedia

Konkurence med sistemi ni, za morebitne nove dobavitelje obstajajo visoke ovire, zamenjava z individualnim ogrevanjem je otežena, ugotavlja AVK.

Kot je danes objavila Javna agencija RS za varstvo konkurence (AVK), je raziskavo sektorja daljinskega ogrevanja v Sloveniji, v kateri je pregledala delovanje teh sistemov zlasti za leti 2022 in 2023, izvedla s ciljem boljšega razumevanja delovanja trgov, predvsem pa zaradi indicev, da na trgu daljinskega ogrevanja obstajajo različne težave, domnevno povezane zlasti z enostranskim dvigom cen toplote končnim odjemalcem.

Agencija je ugotovila, da vsak distribucijski sistem zaradi pravne ureditve in tehničnih značilnosti predstavlja ločen upoštevni trg. Tako splošna primerjava cen toplote med različnimi distributerji ni mogoča, in sicer med drugim zaradi uporabe različnih energentov, različne dolžine, starosti in razvejanosti distribucijskih sistemov ter različne gostote odjema in števila odjemalcev.

Na končno ceno imata po ugotovitvah raziskave velik vpliv gostota odjema, ki je lahko večji od vpliva stroškov zaradi izpustov ogljikovega dioksida, in vrsta energenta. Glede slednjega AVK opozarja, da imajo nekateri proizvajalci toplote, ki s toploto oskrbujejo sisteme daljinskega ogrevanja in katerih cen Agencija za energijo ne regulira, v pogodbah z distribucijskimi sistemi določbe o spremembah cene toplote glede na spremembe cene energenta, a ne tistega, ki ga dejansko uporabljajo pri proizvodnji toplote, pač pa dražjega energenta za proizvodnjo toplote (npr. gibanje cen peletov namesto gibanja cen sekancev). "Takšni primeri bi lahko vodili do prekomernih cen oskrbe končnih odjemalcev s toploto iz tega distribucijskega sistema," opozarja AVK.

Med sistemi tudi ni mogoča konkurenca. Iz tehničnih razlogov - med drugim morajo biti viri toplote zaradi toplotnih izgub nameščeni čim bližje končnim odjemalcem - namreč med seboj niso povezani.

Za morebiten vstop novega ponudnika na območje, na katerem sistema daljinskega ogrevanja ni, po ugotovitvah AVK obstajajo razmeroma visoke ovire. Med drugim bi moral namreč zgraditi nov distribucijski sistem in priključke do odjemalcev, kar pomeni visoke vstopne stroške, zlasti če bi moral zgraditi tudi proizvodno enoto. Poleg tega glede na podatke lokalnih skupnosti takšne projekte praviloma bremenijo dolgi in zapleteni birokratski postopki, povračilna doba investicije je dolga, za opravljanje dejavnosti pa je potrebno tudi soglasje občine oz. njena odločitev za gospodarsko javno službo.

Zamenjava daljinskega ogrevanja z drugim načinom je po ugotovitvah AVK zaradi zakonskih določb otežena oz. v večini celo onemogočena. Določeno je namreč, da je zamenjava možna le v primeru, da sistem daljinskega ogrevanja ni energetsko učinkovit ter da odjemalec stavbo energetsko prenovi v skoraj ničenergijsko stavbo.

AVK navaja podatke Agencije za energijo, da je v Sloveniji 62 odstotkov distribucijskih sistemov daljinskega ogrevanja energetsko učinkovitih, kar pomeni, da odjemalci takšnih distribucijskih sistemov nimajo možnosti zamenjave načina ogrevanja. Četudi bi bila zamenjava zaradi neučinkovitega distribucijskega sistema dopustna, pa lahko občina z odlokom določi ogrevanje s toploto iz distribucijskega sistema kot obvezni ali prednostni način ogrevanja na določenem območju.

Agencija meni, da bi bilo smiselno končne odjemalce toplote v večstanovanjskih stavbah ozaveščati, da imajo možnost zahtevati račun za dobavljeno toploto za njihov del stavbe, ki bo pregleden in bo imel vse postavke obračuna.

Ugotavlja namreč, da v veliko primerih odjemalci računa ne prejmejo neposredno od distributerja, ampak od upravnika stavbe, ki skupni račun za porabljeno toploto celotnega večstanovanjskega objekta razdeli na vse etažne lastnike. S tem so odjemalci prikrajšani za del informacije o svojih stroških ogrevanja stanovanja in sanitarne vode.