##IMAGE-3028252##

Od kamene dobe naprej pa vse do 700 let pred našim štetjem ljudje niso poznali denarja. Vse, kar so potrebovali, so pridobili z blagovno menjavo. Menjavali so lupine školjk, platno, poljske pridelke, meso in razne druge stvari, da so v zameno dobili recimo loke in puščice, nože, sekire in razne kovinske izdelke. Vse to pa je bilo nepraktično in težko. Tako niso imeli kaj varčevati, le če je letina bila slaba, so varčevali s hrano in to tako, da so konzumirali manjše obroke, da je bilo hrane dovolj za dalj časa.

Tako so 700 let pred našim štetjem izumili v Lidiji (na tem ozemlju je danes Turčija) namesto nepraktičnih in težko prenosljivih dobrin kovance iz srebra in zlata. Stari Grki so novost hitro sprejeli, izdelovali so kovance iz bakra in srebra. Vrednost kovanca je bila seveda odvisna od količine kovine v njih. Da pa ne bi prišlo do nepravih kovancev, je vsak imel žig o pristnosti od kralja, države ali mesta.

Prvi papirnati denar se je pojavil na Kitajskem, tam so namesto težkih kovancev prenašali na papirju napisano vrednost.

Ob koncu srednjega veka so zlatarji v Londonu, ki so hranili zlato in srebro posameznikov, napisali potrdilo – bankovec o vrednosti shranjenega zlata oz. srebra. Zato jih lahko smatramo tudi za prve bankirje.

Sčasoma so se začele pojavljati hranilnice, kjer so posamezniki shranili denar in to je bila prva oblika varčevanja. Pojavile so se tudi obresti, ki so jih dobili posamezniki glede na višino denarja, ki so ga varčevali, in pa tudi obresti, ki so jih morali plačati, če so si denar, ki so ga nujno rabili, izposodili od hranilnice.

Čez čas so se začele ustanavljati banke, ki so bile za razvoj gospodarstva nujno potrebne, saj so razpolagale z večjim kapitalom. Hranilnice so namreč imele le manjše vsote denarja, ki so bile dovolj le za posameznike, ki niso rabili tolikšne vrednosti, kakor pa gospodarstvo, da so sploh lahko zagnali proizvodnjo.

Prva banka je bila ustanovljena v severni Italiji – Casa di San Giorgio Genova, ki je pričela z menjavo kovancev. V ta namen so rabili veliko mizo za preštevanje ogromnih količin kovancev. Miza se po italijansko imenuje »la banca« in od tod tudi ime denarne ustanove - banka

Pa preidimo na varčevanje. Stari ljudje hranilnicam in bankam niso preveč zaupali, še zlasti, ker so bili v začetku lastniki tujci, in pa tudi zato, ker je marsikatera hranilnica in banka propadla in so ostali brez svojih težko prisluženih prihrankov.

Denar, ki so ga varčevali za hude čase in pa za stvari, ki si jih niso mogli privoščiti naenkrat, so hranili doma v najbolj neverjetnih skrivališčih, v žimnicah, nogavicah, raznih odprtinah v zidu in še v veliko bolj čudnih krajih. Seveda, to je bila skrivnost, in domačim niso povedali, kje je denar, tako da se je marsikdaj zgodilo, da so umrli in otroci so denar zaman iskali.

No, ti časi so minili, sedaj denar varčujemo na banki, bodisi papirnati, lahko pa tudi v plemenitih kovinah. Vedno bolj pa privarčevani denar vlagamo v razne sklade. Tega pa si vsi ne morejo privoščiti, saj so pokojnine majhne in tudi osebni dohodki delavcev niso veliki. Ko se plačajo računi, kar je vsekakor prioritetno, ostane le še majhen del, ki pa se ga porabi za hrano, in še to skromno. Kaj naj bi potem varčevali, to si lahko privoščijo samo tisti z večjimi dohodki.

V današnjem času, ko je ta COVID uničil marsikatero družino, saj je veliko podjetij propadlo in naenkrat so ljudje ostali brez zaposlitve in dohodkov, bi bila rešitev v privarčevanem denarju, seveda, če je kdo lahko kaj privarčeval.

Kljub temu, pa je prav, da že majhne otroke naučimo varčevanja in jim namesto igrače, teh imajo že dovolj, včasih še preveč, namenimo določen znesek denarja, ki si ga bodo shranili v hranilnik in bodo navdušeni, saj bodo imeli svoj lasten denar. Naučimo jih, namesto da zapravljajo, vsak podarjeni kovanec spravijo in sčasoma bodo imeli kar lep kupček in si bodo lahko privoščili kaj več od igrače. Istočasno pa jim bomo vcepili v glavo tudi pomen varčevanja, kar jim bo ostalo tudi za kasnejša leta. Otroci bodo navdušeni spravljali denar v hranilnike, ki so različnih oblik. Skozi zgodovino so bile to lesene škatle, glineni prašički, v obliki kužka, mucke, kovinski, delfinčki in še marsikaj. Od vseh najrazličnejših hranilnikov mislim, da je preživel edino hranilnik prašiček, ki je še danes zelo popularen. Sedaj so seveda že bolj moderni hranilniki, toda prašiček je še vedno najbolj zanimiv, še posebno so veseli otroci, ko je prašiček poln in ga razbijejo ter preštejejo svoj prihranek.

Malo večjim otrokom pa je pametno odpreti bančni račun in s tem se bodo počutili bolj odrasle, saj bodo sami razpolagali z denarjem in še naprej varčevali, na primer za izlete, za maturo ipd. ...

Banke ponujajo različne vrste varčevanja, vendar je treba dobro premisliti, katero je za nas najbolj primerno. Ker se pa vsi ne razumemo v bančne posle, je dobrodošla novost, da nam nekatere banke dajo na razpolago svetovalca, ki nam lahko podrobno razloži o najboljšem načinu varčevanja, seveda če imamo kaj prihrankov, da sploh lahko varčujemo.

31. oktobra 1924 so se v Milanu zbrali predstavniki hranilnic in opozorili gospodarske družbe in tudi posameznike o pomembnosti varčevanja. Sklenili so tudi, da se 31. oktober obeleži za Svetovni dan varčevanja.

Ta dan je torej namenjen ozaveščanju javnosti po vsem svetu, da je varčevanje zelo pomembna stvar za vse, tako za posameznike kot za gospodarstvo.

VARČUJMO!