osebni arhiv

Zanjo ni nič nemogoče. Halime je 30-letna diplomirana ekonomistka, makedonska Albanka in muslimanka. Tujka s stalnim bivališčem v Novem mestu. Prek javnih del zaposlena v DRPD, kar ji je uspelo z neustavljivo željo po boljšem življenju. Slovenskega jezika se je naučila v dveh mesecih in zdaj svoje znanje predaja tukajšnji albanski skupnosti.

Vanjo se zaljubiš na prvi pogled. Pa ne, ker je lepa mlada mamica, ampak ker iz nje sije neustavljiva energija. Odkrito prizna, da je bila trmasto odločna od nekdaj, od otroških let, preživetih v kraju Tetovo v Makedoniji, do odraslega obdobja, ko je v Sloveniji brez znanja jezika začela iz nič. A pojdimo po vrsti.

Halime je otroštvo preživela v Makedoniji, kjer je kot deklica skupaj s štirimi sestrami in bratcem ter materjo pogrešala očeta, saj je ta z dvojnim državljanstvom že živel in delal v Sloveniji. Tu je bil še v času Jugoslavije tudi njen dedek, oba sta se ukvarjala z gostinstvom. Kot otrok je nekajkrat obiskala našo državo, Stari trg pri Cerknici, doma v Makedoniji pa uspešno zaključila osnovno in srednjo šolo ter nato ekonomsko fakulteto. Vmes jim je življenje spremenila tragična nesreča.

TRAGIČNO SLOVO

»Oče Mirtizan je imel prometno nesrečo, ko se je z avtobusom vračal domov. Star je bil komaj 42 let. Jaz sem jih imela takrat 17, to je bilo najtežje obdobje mojega življenja. Mati Mizićete je ostala sama s petimi otroki, a spomnim se, da nikoli ni jokala pred nami.« Halime pripoveduje o miselnosti albanske skupnosti v njenem kraju, kjer so ženske ostajale doma, skrbele za dom, očetove starše in svoje otroke, le redko so same zapuščale hišo. Podobno je bilo z njeno materjo, čeprav je ta spodbujala izobraževanje svojih otrok, vseh, ne le sina.

osebni arhiv

Tudi v rojstnem kraju se razmere spreminjajo in Halime je postala diplomirana ekonomistka, že kot študentka pa je prevzela dobršen del skrbi za vzgojo sester in mlajšega bratca: »Po očetu otroci nismo dobili dvojnega državljanstva, sem pa imela tudi tu že takrat prijavljeno bivališče in mati je prejemala njegovo pokojnino. Vedno sem ji pomagala, kolikor je šlo. Ko sem bila na fakulteti, so bila kdaj predavanja ves dan, pa sem šla zvečer peš do oddaljene trgovine, da sem kupila kakšno sladkarijo za mlajšega bratca in tudi ostale stvari, ki smo jih potrebovali. Bili smo brez prevoza, a nisem želela, da je vse breme naše vzgoje in skrbi za nas le na mamici. Namesto nje sem hodila na govorilne ure za brata ipd.«

V šoli je bila vedno med najboljšimi, tudi kot študentka. Edine osmice je dobila mesec po očetovi smrti, potem nikdar več. S koncem fakultete je prišla tudi ljubezen. »Z Mirsadom sva se zaljubila v zadnjem letniku na fakulteti, on je doštudiral arhitekturo. Zaročena sva bila slabo leto, potem sva se poročila in s poroko sem se odselila od doma. Tako je bilo pri nas, hčerke zapustimo dom,« pripoveduje in doda, da se je omožila v družino z bolj naprednim načinom razmišljanja, zaposlene so bile tudi vse njene svakinje, tako da si je hitro tudi sama našla službo.

ROJSTVO SINA

Slovenijo je zaradi ostalih sorodnikov in urejanja papirjev obiskovala približno dvakrat letno, a jezika takrat še ni znala, s težavo se je pogovarjala v srbskem in hrvaškem jeziku. Ko je obiskala sestro v Novem mestu, je pri 22 letih vedela, da želi prvega otroka roditi v novomeški porodnišnici. Z dojenčkom je nekaj časa še živela pri sestri, potem se je vrnila v Makedonijo, kjer pa so se ekonomske razmere za njihovo mlado družino precej poslabšale, in v njej je dozorelo spoznanje, da želi svojemu malčku omogočiti boljše življenje. To je želela izvesti pred njegovim vstopom v osnovno šolo. »Seveda imamo osnovne šole tudi v Makedoniji, a se oprema in vsi ostali pogoji ne morejo primerjati s tukajšnjimi. Veliko mladih oz. kdor je le lahko, je zaradi otrok zapustil domači kraj, odšli so v Švico, Nemčijo, Avstrijo …«

Vmes sta Halime in njen Mirsad družino leta 2014 povečala še za hčerkico Ajlo. Sprva je želela ostati v Starem trgu ali Cerknici, kjer je bil oče, a ni dobila vrtca, po njenem pripovedovanju je bila kot Albanka deležna precej grde obravnave pri uradnikih. »Težko mi je bilo, saj sem želela tu poiskati delo in si urediti dom ter poskrbeti za otroka. Spomnim se, da sem bila na upravni enoti, v eni roki sem imela jokajočo dojenčico, gospa na okencu pa je vpila name, da prihajamo sem samo zaradi socialne podpore. Še danes me boli, ko se spomnim tega. A povsem drugače je bilo v Novem mestu.«

POMAGALE TUDI REKLAME

osebni arhiv

Kot omenjeno, je tu že več kot deset let živela njena starejša sestra z družino, zato so bili začetki nekoliko lažji. Lažje je bilo tudi zahvaljujoč posameznikom in posameznicam, ki so znali videti prek meje strahu pred neznano tujko. Ena takih je bila svetovalka v novomeškem vrtcu Pedenjped Kristina Žmavčič. »Bila sem prestrašena, kako mi bo uspelo, bil je že maj, moj mali Metin pa bi moral v šolo septembra. A mi je pomagala, se tudi ona potrudila z jezikom, da sva se razumeli, in tako sem v Novem mestu našla stanovanje, dobila papirje o bivališču in sem lahko zadeve urejala naprej. Mirsad je bil ravno takrat v Nemčiji, kamor je moral zaradi dela, da smo lahko plačali najemnino in ostale stroške. Nesrečno sem si ravno takrat zlomila nogo, tako da sem od enega urada do drugega hodila peš z mavcem.«

Kot omenjeno, je njena energija neustavljiva in nalezljiva. Ker se je odločila tu ostati in poskrbeti za svojo družino, ji je bilo hitro jasno, da brez znanja jezika ne bo šlo. Kar ni bila lahka naloga, albanska abeceda ima denimo 36 črk, jezika sta si res različna. A njej je uspelo v neverjetnih dveh mesecih, takrat je prvič spoznala Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Novo mesto, ki prek svojega dnevnega centra in vrsto programov skrbi za vključitev tujcev v našo družbo.

»Učila sem se nenehno. Znala sem že angleški jezik, slovenskega ne. Zato sem imela nenehno vklopljeno televizijo, poslušala oddaje v angleščini in brala slovenske prevode, sproti sem si zapisovala nove besede in si jih zapomnila. Ali pa ko smo dobili reklamo na dom, sem na primer videla Lidlov oglas za srajco, poleg je bila slika in sem si pač zapomnila, da je to srajca,« danes pripoveduje v smehu in lepi slovenščini, ko se med govorjenjem le tu in tam za hip ustavi, da poišče ustrezen slovenski izraz.

»V dveh mesecih sem znala toliko, da so mi v vrtcu Pedenjped ponudili, da bi jim bila v pomoč, saj imajo veliko albanskih otrok in imajo vzgojiteljice težave v komunikaciji s starši. Šlo je za nek dogovor s Pedagoškim institutom iz Ljubljane in vrtcem, da bi začela delati kot asistentka, a se ni izšlo, kar me je precej potrlo. A ne za dolgo.«

POHVALA MALEMU METINU

Če je bil sinček glavni razlog, zakaj se je pogumno odpravila v tuje okolje, je kmalu postal največji mamin ponos. Vrtec je obiskoval le kakšen dober mesec, nastopila je šola. Učiteljici na OŠ Drska je opozorila, da bo imel verjetno težave z jezikom, a se je od prvega dne domov vračal s pohvalami in Halime ne bi mogla biti bolj ponosna. »Ko je končal 1. razred, je dobil pohvalo. Slišala sem, da je edini Albanec, ki je dobil takšno pohvalo. Učenci so namreč glasovali, kdo je po njihovem najboljši v razredu. In to je bil moj Metin!« Ob spominu na takšno priznanje se ji še danes orosijo oči. Takšne so pač mamice, enako albanske ali slovenske.

Pred začetkom šole se je k družini v Novo mesto vrnil tudi oče, žal se ni zaposlil svoji izobrazbi primerno, ampak v gradbeništvu. Delo je dobila tudi Halime, pod svoje okrilje so jo vzeli v DRPD. »Ko je Andreja Luštek videla, kako sem v nekaj mesecih osvojila jezik in da sem iznajdljiva, je rekla, da mi bo pomagala poiskati delo. Zdaj se sliši hecno, a na DRPD svetujem in učim slovenščino več kot 20 Albank, ki tu živijo že deset let in več, jaz pa sem komaj prišla.«

Halime jim pomaga tudi pri urejanju birokratskih zadev, a jih nenehno spodbuja, naj se na urade odpravijo same, naj se potrudijo z jezikom in napredujejo. Pohvale prejema z vseh strani, tako učenk kot javnih uslužbenk, ki imajo z njimi opravke. »Tudi sama sem sprva mislila, da Albanke niti ne želijo delati. A vem, da jim tistih 70 evrov podpore ne more biti dovolj. Zato sem jih spodbujala, naj gredo delat kot čistilke, bodo dobile vsaj 400 evrov. Niso mi verjele, da je to sploh mogoče, danes že tri tako delajo in ostale bi tudi rade,« oriše primer svoje pomoči pri integraciji. Ima še bolj duhovitega: ko je slišala, da albanski otroci izostajajo od pouka in da starši opozoril o neopravičenih urah niso niti razumeli, jim je povedala, da bodo za vsako dobili denarno kazen, in sedaj nihče več ne manjka.

»Govorim jim, da je povsod enako. Če bi se vi kot diplomirana novinarka odselili v Nemčijo, kaj bi naredili? Verjetno bi se naučili jezika in si poiskali delo, kajne?« Enako je v Sloveniji, kjer pa ji je žal, da se nekateri še vedno ne zavedajo, da tujci niso zgolj breme, ampak tudi pomoč. »Brala sem, kako velike težave je imel z delovno silo Revoz, da marsikdo tako težkega dela za dano plačilo ni sprejel, razen večinoma Bosanci in Albanci. Na fakulteti smo se učili, da če ni delavcev, se tovarna zapre ali preseli drugam. Tega si verjetno nihče ne želi. Enako je v gradbeništvu. Zakaj v podjetju mojega moža ne dela noben Slovenec? Mogoče zato, ker so plačani tri evre na uro,« razmišlja o dvoličnosti družbe.

A iz njenega pripovedovanja ni začutiti niti trohice zamere, prav nasprotno. Z nasmeškom pomisli na čas, ko je komaj prišla, in na jutri, ko bo mogoče še vedno tu, če je ne bo pot po boljšem odpeljala drugam.

Članek je bil objavljen v januarski Živi, mesečno prilogi Dolenjskega lista z dne, 25. januar 2018.