I. V.

Portugalki, vinu, ki menda razen imena nima nobene zveze s Portugalsko in tamkajšnjimi ženskami, na sončni in senčni strani pravijo tudi potrgalka, kar ima neki smisel, saj grozdje portugalke prvo dozori in se prvo potrga.

Suvereni zmagovalec zadnjih štirih in skupno že kakšnih štirinajstih ocenjevanj mlade portugalke je Martin Pečarič, vinogradnik in vinar iz Čuril nad Metliko, ki ima v svojih vitrinah tudi marsikatero globalno bolj cenjeno priznanje z velikih ocenjevanj vin v domovini in tujini. Med drugim tudi platinasto medaljo na velikem ameriškem mednarodnem vinskem tekmovanju (Great American International Wine Competition) v New Yorku, ki jo je dobil za svojo imenitno modro frankinjo, ki se je izkazala za najboljšo tudi na sevniškem festivalu tega vina. Večkrat je bil šampion Vinske vigredi pa tudi na radgonskem kmetijskem sejmu Agra že leta pridno zbira medalje.

Martin Pečarič se je leta 1976 rodil kot zadnji izmed petih Pečaričevih otrok in prvi sin. Starša Ivana in Martin sta se v Čurilah trudila s kmetijo, na kateri so pridelovali, kot je bilo v tistih časih v navadi, vsega po malem, prodajali so mleko in krompir, 35 let so imeli trsničarstvo in pol hektarja vinograda.

Ko so vse štiri sestre odšle od doma, je Martina doletelo, da bo moral prevzeti kmetijo. Vpisal se je v srednjo kmetijsko šolo in čez nekaj let diplomiral iz agronomije na ljubljanski biotehniški fakulteti. Takrat se je dokončno odločil, da bo ostal doma. Vendar že takrat kmetijstvo po sistemu vsega po malem ni imelo prihodnosti. Treba se je bilo odločiti. Martina je takrat zanimalo tudi sirarstvo. Kdo ve, kako izvrstne sire bi danes pokušali pri njem v Čurilah, če se ne bi odločil za vino.

Njegovi sostanovalci iz časa študija so o Martinu Pečariču povedali, da je že takrat kazal zdravo mero ambicije, kot nekdo, ki ve, kaj bi rad dosegel. Že takrat naj bi bil zelo strokoven. To pa je vsekakor dober temelj za uspešen začetek in napredek. Doma je dobil proste roke in tistega očetovega pol hektarja vinograda je kmalu dobilo mlade.

Danes se Pečaričevi vinogradi raztezajo na sedmih hektarjih, na katerih je zasajenih 28.000 trsov. Tudi čez bližnjo državno mejo se širijo. Največ je modre frankinje, žametne črnine, šentlovrenke, modrega pinota in seveda že omenjene portugalke od rdečih sort, ki sicer sestavljajo tudi metliško črnino, od belih pa rumenega muškata, souvignona, chardonnayja, laškega rizlinga, traminca, sivega pinota in kraljevine, ki se znajdejo tudi v belokranjcu in Martinovi specialiteti, ki jo je poimenoval Od zida.

Zadnja leta eksperimentira tudi s tako imenovanimi tolerantnimi sortami, ko se imenujejo proti bolezni odpornejše trte, ki jih skoraj ni treba škropiti in je pridelava grozdja tako rekoč ekološka, muscaris, cabernet cortis in souvignier gris. »Treba je iti s časom in poskusiti kaj novega. Zanima me, kako se bo to obneslo na daljši čas. Ta vina imajo poseben okus, a so jih nekateri potrošniki, ki stavijo na naravno in sonaravno, že sprejeli,« o novitetah pravi Martin Pečarič.

V svoji priročni prodajalni na kmetiji Pečaričevi prodajo veliko večino svojih vin, tam nekje 80 odstotkov, nekaj tudi v Hiši dobrot v Metliki pa tudi po pošti se jih da naročiti. Kar 25 različnih vin ponujajo, od sortnih pa vse do predikatov in petih vrst penečih vin, pridelanih po klasični metodi.

Vinogradništvo in vinarstvo imajo Pečariči tako rekoč v družini. Martinova starejša sestra Ivanka Badovinac je bila enologinja v Vinski kleti KZ Metlika, zadnja leta pa kot svetovalka za področje vinogradništva in vinarstva dela v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto, kjer bdi tudi nad pridelavo in kakovostjo cvička, kar je za Belokranjce skoraj bogokletno. »Včasih me kdo draži, da ni čudno, da imam dobro vino, če mi ga pa sestra dela. Pa ni tako. Dobro se razumeva, a vsak dela svoje delo,« pravi Martin.

V delo na Pečaričevi kmetiji je vpeta vsa družina. Martin in žena Polona, ki je po izobrazbi profesorica slovenskega jezika in je precej časa tudi poučevala na šoli, sta zaposlena, zaposlenega imajo še enega delavca, kadar je treba, pa priskoči na pomoč vseh pet otrok, tudi najstarejši, sin Blaž, ki ta čas končuje magistrski študij živilske tehnologije na biotehniški fakulteti in je že zaposlen v enološkem laboratoriju novomeškega kmetijsko-gozdarskega zavoda.

»Kadar sprejmemo goste pred kaminom v svoji degustacijski sobi, to ni klasična degustacija, saj ima, kadar je zraven tudi Polona, tudi literarni pridih, vino se podruži s poezijo,« pravi Martin Pečarič, ki se zadnje čase gre malo tudi politika. Sedi namreč v metliškem občinskem svetu, pa ne le sedi, tudi oglasi se marsikdaj. »Če mi kaj ni prav, to tudi povem,« prizna.