Osebni arhiv

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je ena najbolj poznanih romarskih poti na svetu. To je skupno ime za več poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Santiagu de Compostela v Španiji, prav tako pa jih imajo tudi po posameznih državah. Romarji večinoma pravijo, da te Camino pokliče sam. Tudi Andreja Bakšič Grozdina iz Velikega Mraševega v krški občini je dobila ta klic.

Od leta 2018 do 11. maja letos je prehodila vse veje slovenske Jakobove poti, portugalski Camino, ki mu je dodala še pot do rta Finesterre, ki mu pravijo tudi Konec sveta, in naprej do Muxie, Camino Krk in del Camina Južna Istra na sosednjem Hrvaškem ter pred kratkim še verjetno najbolj poznan francoski Camino, dolg 800 kilometrov. Vsega skupaj se je nabralo že za okoli 2.200 kilometrov.

»S Caminom sem se najprej srečala v pogovorih in knjigah, ko pa sem začela malo bolj raziskovati, se je tudi v meni prebudila velika želja, da se podam na pot in hkrati odkrivam sebe. Na takšnih daljših poteh mi včasih privrejo na misel stvari, za katere niti nisem vedela, da so nekje v meni, včasih razmišljam o svojih najdražjih, tudi o umrlih, ki so mi bili blizu. Tudi zgolj razmišljanje o naslednjem koraku, ki je pred menoj, in opazovanje narave mi zaposli misli. Dostikrat pa kar prepustim glavi, umu in srcu, da se prepletejo skupaj, in hodim v meditaciji. To je čas, ki ga imam samo zase. Ti umiki iz vsakdanjega življenja mi preprosto dobro denejo, prav tako tudi napor, kar te poti nedvomno so. Neizmerno srečo imam, da moja družina, mož Darko ter otroka Izak in Ana, to razume, me pri tem podpira in mi ne postavlja nobenih omejitev,« razlaga in doda, da ji ob strani stojijo tudi starši, Franc in Tončka, ter brata Lovro in Mitja.

Najraje hodi sama

Andreja najraje hodi sama, tako si lahko po svoje prilagodi etape, seveda pa pri tem upošteva, kje bo na koncu dneva spala. »Večinoma imajo te poti priporočene etape in kilometre posameznih etap. V enem kosu sem prehodila portugalski in francoski Camino ter preddvorsko vejo slovenske Jakobove poti, vse druge pa sem si razporedila, kolikor sem pač tedaj imela časa.«

Osebni arhiv

V Sloveniji si je spanje organizirala v gostiščih, župniščih, pri znancih, sorodnikih in prijateljih, ki so ji bili vedno pripravljeni pomagati pri organizaciji. »Na Hrvaškem sem bila vedno z družino, to je bilo najbolj elegantno in preprosto, saj me je mož Darko vsak dan peljal na izhodišče poti in me ob koncu prišel iskat. Tako tudi nisem potrebovala težkega nahrbtnika, zato je bila hoja lahkotnejša. V Franciji in na Portugalskem pa je vse skupaj drugače organizirano, tudi ljudi je na teh poteh veliko, tako da pravzaprav nikoli nisi sam in imaš dovolj družbe, če si jo želiš. Ob poti lahko prespiš v hostlih in prenočiščih, imenovanih albergi. Gre za skupna ležišča, kjer si lahko deliš prostor tudi s sto ljudmi ali več,« pove Andreja in iskreno doda: »Seveda pa imaš tudi možnost najema kakšne zasebne sobe in kdaj pa kdaj je tak luksuz zelo dobrodošel (smeh).«

Po soncu, vetru in dežju

Francoski Camino je 9. aprila začela v kraju Saint Jean Pied De Port. »Dobra priprava, psihična in fizična, je ključna za tako dolge pešpoti. Doma sem se zato večkrat podala na kakšen pohod in obiskala bližnji hribček. Včasih sem si na hrbet dala tudi poln nahrbtnik, saj sem vse, kar sem imela, nosila v nahrbtniku, težkem od 7 do 8 kilogramov,« pripoveduje. Zelo pazljivo je izbrala oblačila, stvari za osebno higieno in obutev, ker pot občasno vodi tudi po dokaj zahtevnem terenu, veliko je vzponov in težkih spustov.

Osebni arhiv

Malo ji je ponagajalo tudi zdravje. Po desetih dneh se ji je v nogi pojavila pekoča bolečina, oslabel je tudi njen imunski sistem. »Tako da sem imela dneve, ki so od mene zahtevali precej več energije, kot bi je sicer. A sem vedela, da se moja rast dogaja zunaj območja udobja, zato sem vztrajala. Šele nekaj dni pred koncem je bolečina ob antibiotikih in hlajenju z ledom skoraj izzvenela. Seveda tudi brez žuljev ni šlo, a ni bilo nič hujšega. Vsak dan zjutraj in zvečer sem si s kremo namazala mišice in prste na nogi, ki sem si jih kasneje tudi preventivno povijala,« danes zadovoljna opisuje.

Čeprav je bilo vreme zelo pisano, pravi, da z njim tokrat ni imela večjih težav. Bilo je vsega – od sonca in prijetno toplih dni do močnega vetra, dežja in s tem tudi nižjih temperatur.

Pred katedralo v Santiagu de Compostela je Andreja stala 11. maja. »Počutila sem se znova živo in bila sem ponosna nase. Iskreno pa lahko rečem, da sem prihod bolj čustveno doživljala leta 2019, ko sem prehodila precej krajšo portugalsko pot. Seveda so mi tudi zdaj tekle solze sreče in kljub utrujenosti, ki se mi je že kazala zadnje dni, sem od veselja poskakovala kot majhen otrok. Pred svetiščem me je pričakala ljuba prijateljica iz slovenskega Društva prijateljev Poti sv. Jakoba, ki je nekaj dni pred mano prehodila 817-kilometrski Camino del Norte oziroma Severno pot. Njeno veselje in močan objem sta verjetno iztisnila še nekaj solz več iz mene. Potem sem z videoklicem poklicala moža in otroka pa tudi očeta in mami ter oba brata.«

Upihnila svečke po telefonu

Na tako dolgih poteh različnih doživetij ne manjka. V lepem spominu ji ostaja blagoslov romarjev v kapeli v neki vasi, kjer so jih pričakale nune. »Kar objele so nas s svojo iskrenostjo, milino in nežnostjo, tako da sem resnično začutila blagoslov in poslanstvo, hkrati pa so mi s temi dejanji nekako povrnile tudi toplino doma. Ta dogodek je bil zelo čustven in ganljiv za vse nas. Vsi smo jokali in bili hvaležni, da smo se znašli na tem kraju.«

Osebni arhiv

Na francoski poti je Andreja praznovala tudi 43. rojstni dan. Poklicali so jo domači, tako da so skupaj upihnili rojstnodnevne svečke na torti, ona simbolično prek kamere na telefonu, njeni najdražji pa v resnici. »Prežeta sem bila z ljubeznijo doma in vedela sem, da čeprav nisem doma, to ni ‘stran vržen čas’, saj me podpirajo. To je bilo vse, kar sem v tistem trenutku potrebovala,« pove z rahlo tresočim se glasom.

Misel na domače jo je pokonci držala tudi takrat, ko je imela kak težji dan. »Ko sem prišla pozno ponoči po več kot mesecu dni domov, so me pričakali družina in prijatelji. Oče mi je pripravil transparent za dobrodošlico, hčerka pa je porisala velik kamen z napisom Camino in Jakobovo školjko, ki je simbol te romarske poti. Vse poti Camina so namreč skrbno označene z rumenimi puščicami in školjkami. Objemov ni bilo ne konca ne kraja. Naslednji dan pa sem si skuhala domačo kokošjo juho, ki sem si jo res zaželela, in šla v knjižnico po knjige, ki sem jih tudi pogrešala na poti,« pripoveduje.

Ljubezen do hoje ima v krvi

Andreja Bakšič Grozdina ima ljubezen do hoje v krvi. Mama in oče sta pohodnika in člana Planinskega društva Polom Kostanjevica na Krki, oče je tudi markacist in vodnik. Ko je bila mlajša, so hodili na pohode in v hribe, v osnovni šoli je bila v planinskem krožku.

Osebni arhiv

»Kasneje me pohodništvo ni tako navduševalo, a se je to sčasoma spremenilo. V letih 2021 in 2022 sem za Visit Krško pisala tudi blog o pohodnih poteh po krški občini, ki ga ljubitelji hoje še vedno lahko najdejo na spletni strani Visit Krško, pod zavihkom Aktivno je Andrejin blog. Slovenija s svojimi naravnimi lepotami ponuja nešteto možnosti za izlete in pohode,« še zaključi.