Profimedia

Termin 'bare minimum' sicer izhaja iz angleškega jezika in predstavlja minimalni napor, ki ga vlagamo v razmerje oziroma odnos. Gre za res najmanjšo mero truda, spoštovanja in prizadevanja, ki jo še pričakujemo od partnerja, ne da bi se morali zadovoljiti z manj. V idealnem razmerju nikoli ne bi smeli čutiti, da moramo prositi za osnovno pozornost ali razumevanje, saj je to samoumevno. A pogosto se zgodi, da oseba da ravno toliko, da odnos ne razpade, hkrati pa ne ponudi tistega, kar pomeni, da odnos cveti: redne komunikacije, zavzetosti, čustvene prisotnosti.

V praksi to lahko izgleda tako, da se partner oglasi le, kadar mu ustreza, da prepreči prepire, ne pa zato, ker ga res zanima, da sliši, kako je druga oseba preživela dan. Lahko vidimo, da veliko obljubi, a malo naredi – obljubi skupno prihodnost ali več časa, a ostane pri besedah. Tak odnos je izčrpavajoč; vedenje se z leti nabira in ko enkrat ugotovimo, da smo pogosto tisti, ki dajejo več, začne odnos delovati kot enosmerna cesta.

Shutterstock

Brez (dobrih) temeljev razpade vse

Vsak odnos – ne glede na to, kako dolgo traja ali kakšen je – mora imeti temeljne stvari, ki niso stvar kompromisa, ampak so nepogrešljive. Prvi je spoštovanje; brez spoštovanja ne more biti zaupanja. Prav tako bistvena je čustvena varnost. V odnosu si namreč želimo, da lahko brez strahu, da bomo zavrnjeni ali da se bodo iz nas norčevali, izrazimo nek dvom ali pa morda potarnamo, da je za nami slab dan.

Potem je tu iskrenost – dve osebi, ki se ne slepita in ne skrivata, lažje oblikujeta zdrav odnos; lažje se prilagajata, ko gre za delo ali finance ali kakršnekoli vsakodnevne odločitve.

Komunikacija je še eno področje, ki ga ne smemo zanemariti – ne le govoriti, ampak (predvsem) poslušati. Ko srce razmišlja, kaj bi povedalo, mora biti prostor, da se sliši tudi druga stran. Pomembno je, da partner pokaže, da mu je mar – ne samo z besedami, ampak z dejanji: da se oglasi, ko je obljubil, da bo to storil, da upošteva dogovore, da vidi potrebe druge osebe.

Nazadnje je tu doslednost. Res je, da ni nihče popoln in da smo vsi le ljudje, a vendar obstaja velika razlika med občasnim zdrsom in stalnim zanemarjanjem. Če nekdo le tu in tam nekaj izpusti, lahko to razumemo in tudi vnaprej verjamemo vanj in v to, da se bo naslednjič bolj potrudil. Če pa so izmikanja pogosta in pričakovane stvari, kot so spoštovanje, komunikacija, skrb, vedno odvisne od okoliščin, to kaže, da je minimalna raven preprosto prenizko postavljena.

Shutterstock

Zakaj je težko postaviti tak standard in zakaj je pomembno

Veliko nas odrašča z idejo, da v ljubezni preprosto 'moramo trpeti' in da kompromisi pomenijo ljubezen. Še več, marsikomu so skozi leta vcepili idejo, da je dovolj, če je nekdo vsaj včasih prijazen. A to seveda ne drži. Takšen odnos ne rodi zgolj nezadovoljstva, vse bolj neustavljiv postaja tudi občutek, da morda več nismo vredni. 

Toda odnos, ki se ves čas trudi držati le minimum, uničuje počasi – čustveno in mentalno. Spanec po prepirih, čustveni izbruhi zaradi stvari, ki se zdijo 'majhne', ker jih ne izrazimo pravočasno, strah, da bo vedno treba opozarjati ali prositi za nekaj, kar je za nas ključno.

Ko pa postavimo svoje standarde in od človeka, s katerim smo v razmerju, pričakujemo več kot le omenjeni minimum, se začne sprememba. Prvi korak je, da prepoznamo, kaj za nas pomeni minimum – ne nekoga, ki bo nad teboj, ampak nekoga, ki ti stoji ob strani. Minimum lahko namreč različnim osebam pomeni različno mero odnosa.

· Odnosi

Pet strupov v komunikaciji, ki nam grenijo življenje

Profimedia

Kako narediti spremembo, če čutiš, da si v razmerju, kjer vlada minimum

Najprej si vzemimo čas, da povemo na glas, kaj nam je pomembno. V miru in nikakor ne v trenutku razburjenja pojasnimo partnerju, kaj nam predstavlja in pomeni spoštovanje, kaj pomeni biti slišan, kaj pomeni, da obe strani vlagata. Ob tem ne smemo pričakovati, da bo druga oseba vse nemudoma razumela – veliko je bilo dveh različnih izkušenj, pričakovanj, navad.

Pomaga tudi, da imamo jasno sliko oziroma seznam stvari, o katerih se ne nameravamo pogajati, torej stvari, ki so nam res nujno potrebne. To sicer niso nujno velika pričakovanja; včasih je to preprosto, da partner odgovori, ko pokličemo, da si upa izraziti svoje čustvo, tudi če ni popolnoma brez strahu.

Če po odprtem pogovoru ni spremembe in še naprej občutimo, da dajemo veliko, prejemamo pa malo, imamo pravico razmisliti: ali želimo ostati v razmerju, kot je (z minimalnim trudom), ali da si zaslužimo več – nekaj, kar bo poganjalo odnos, ne pa ga samo vzdrževalo.

Profimedia