Profimedia

K meni je prihajal par, ki se je leta trudil priti do otroka. Ni jima uspelo. Otrok, ki ga ni bilo, oziroma potreba po stalno novih poskusih je njun odnos izčrpala. Nista ozavestila, da sta vse to počela na silo. Preseneča pa me, da je danes čedalje več parov, ki se zavestno odločijo, da ne bodo imeli otrok.

Vanda in Ernest, sodobna štiridesetletnika, oba samozaposlena, sta v zvezi že sedem let. Zelo odločno sta pojasnila svojo odločitev in se pri tem oba strinjala, da je pri njiju odločitev dokončna. »Nočem rojevati otrok v ta svet,« mi je Jasna vehementno odgovorila prvič, ko sem posegel v to vprašanje. Prišla sta namreč zaradi težav v partnerstvu in ne zaradi odločitve, da ne bosta imela otrok.

Ernest je prikimal, ko sem ga pogledal. Pri takem paru ves čas preverjam, ali je to res njuna resnica, ali ona resnično misli in čuti to, kar govori. Predvsem pa, ali oba čutita isto. »Kaj pa, če bo svet čez 20 let boljši in bi vajin otrok gradil prav ta boljši novi svet?« včasih dobronamerno provociram. Vanda je ostala tiho, zdelo se je, kot da se je z mojim vprašanjem porušil njen popolni koncept.

»Na to pa nisva nikoli pogledala tako,« se je Ernest zazrl v Vando, češ, morda je pa vredno premisliti še enkrat.

V takih primerih dostikrat prepoznam, da ne gre za sinergijo, temveč se eden podredi odločitvi drugega. V zameno za to, da odnos obdržimo, tudi lažemo samemu sebi in partnerju. To vedno vodi v poškodbo odnosa.

Profimedia

Ko začneš dvomiti …

Na moje terapije prihaja še en par, ki pa je v drugačnem položaju, Ana in Bojan. Že tri leta poskušata, vendar ona ne zanosi. Oba sta zdrava in še dovolj mlada, v poznih dvajsetih.

»Želiva si otroka, a to se ne uresniči. Bojan je za to, da ostaneva skupaj, mene pa najina nezmožnost spočetja otroka čedalje bolj obremenjuje.«

Ana trdi, da je želja po otroku premočna in da je zaradi nje začela dvomiti o njunem odnosu. Na terapiji je že prvič pristopila tako odločno, da je bilo že na meji, da prizadene Bojana. »Če nama ne bo uspelo, bom šla in si dala priložnost za otroka z nekom drugim.«

Bojan je bil vidno prizadet, vendar je ostal tiho in pustil, da se Ana izrazi. »Kaj pa mislite vi, Bojan?« sem ga vprašal, saj sem presodil, da je on v paru tisti, ki je razsodnejši. »Mislim, da so najini problemi drugje,« je povedal z občutkom.

Ko smo v prihodnjih tedenskih terapijah zakopali globlje v odnos, se je izkazalo, da ima ona toliko nepredelanih občutij in situacij iz matične družine, da njena podzavest zavira zanositev. Še vedno ni sprejela otroštva, kakršno je bilo, in je v spominih nosila polno bolečine. Svoji mami je igrala vlogo roditelja in ni nikoli izživela brezskrbnega otroštva.

V ozadju parov, ki se trudijo z zanositvijo, se skriva marsikaj psihološkega. Marsikdaj pri tem sploh ne gre za izzive zdravstvene narave. Marsikatera težava se »skrije« pod tako imenovano največjo: »Midva nisva v redu, ker ne moreva imeti otrok.«

Profimedia

Živimo v času, ko je vse odprto in nepredvidljivo. Partnerstva niso več toliko determinirana za vedno in čez vse ovire. A vendar je parov, ki ostanejo skupaj, tudi če v zvezi zaradi enega ali drugega razloga ni otroka, več, kot si predstavljamo. S terapevtskega vidika bi rekel, da se v ozadju dogaja nekaj evolucijskega. Skozi celotno zgodovino smo na otroke naložili veliko bremen. To smo si vzeli kot pravico in nekaj samoumevnega, v prepričanju, da so otroci naša last. In da otrok pripada vsakomur, in ne le eden, marveč tudi po osem, deset.

Razvpita tema

Je res sramotno, če imaš fanta? Nov trend razdvaja mnenja

Ko se zaveš prepozno …

Obiskala me je ženska, ki je proti svojemu petdesetemu letu spoznala, kako žal ji je odločitve iz mladosti. Petindvajset let je mislila, da otrok zanjo v življenju ni pomemben, potem pa je prišla v leta, ko ga biološko ne more več imeti – in nenadoma je želja postala neznansko močna. Povsem jasno je bilo, da je pri njej »izgubljeni« otrok pomenil izgubljeno možnost, da bi ji na enem življenjskem področju uspelo, ko ji na drugih ni.

Pretresel me je stavek mlade ženske, razočarane v ljubezni, ki je prihajala na terapije in razmišljala, da bi imela otroka sama. Rekla je: »Bom vsaj imela nekoga, ki me bo imel rad.«

Ta vzgib je, če gledam s terapevtskega vidika, popolnoma napačen za ustvarjanje otroka.

Zdaj bom vstopil na teritorij usode. Poznam primere, ko je bilo skoraj nemogoče, da bi se dvema rodil otrok, a se je to zgodilo. Usoda je hotela, da točno ta otrok pride v točno ta partnerski odnos. Če pogledamo odnose, v katerih otrok partnerjema ni bil dan, je tu zagotovo vidna frustracija, ki zaznamuje odnos. Otrok pomeni nadgradnjo odnosa, v tem primeru pa nadgradnje ni. Tu seveda ne mislimo na vprašanja, kot so, kdo bo skrbel za naju, ko bova stara ali na čigav rojstni dan bova šla, kaj bova počela ...

Spomnim se moškega, ki se je s svojo partnerko, ki je imela iz prejšnjega zakona že otroka, on pa še ni bil oče, pogajal za še enega »svojega«. Priznal mi je: »Občudujem pare, ki so močni, kot da bi imeli v sebi nekakšen steber, ki jim omogoča samozadostnost in zmorejo biti tudi sami sebi dobra družba. Osebno ne zdržim veliko časa sam v svoji družbi ... Potrebujem otroka.«

Brez otrok je partnerstvo včasih celo močnejše

Toda med partnerjema, ki otrok nimata, je lahko stkano veliko močnejše zavezništvo kot pri parih, ki imajo skupne potomce. To je kot nepisano pravilo, ki se ga oba zavedata. Osebi v odnosu brez otroka morata biti stabilnejši in prepričani o želji, da sta partnerja. Tudi strast med njima je lahko velika in podžiga oba. Morda jima to nameni višja sila kot bonus zaradi težjih preizkušenj.

Profimedia

Zagotovo pa zgolj dejstvo, da par nima otroka in sta dana drug drugemu, samo po sebi ni bonus, češ, ker sta brez otrok, imata več časa za razvoj boljšega odnosa.

Ti ljudje se morda pogosto utapljajo v drugih izzivih, denimo pretirani karierni usmerjenosti ali pretirani energiji, usmerjeni v samopodobo. Ni tretjega ali četrtega šuma, ki ga predstavljajo otroci in ki paru pomaga čez krize, kreditne težave in vse mogoče druge izzive.

Intelektualno in duhovno mora biti človek zelo močan, da je v odnosu samozadosten. Samo taka partnerja lahko prepoznata, da sta zdaj tu sama, povezana in v skupni rasti. Upam si trditi, da taka človeka spoznata veliko ljubezen in spleteta močnejšo medsebojno vez kot dva, ki so jima dani otroci. Balijci govorijo o devetih krogih, ki jih človek preteče od prve do zadnje inkarnacije. Vsak končan krog pomeni predelano določeno veliko življenjsko nalogo, za katero pa lahko človek potrebuje tudi več inkarnacij.

Osebno verjamem, da je ena izmed nalog v enem od teh krogov preživeti življenje brez otrok. Marsikdo bo na zunaj to videl kot žrtev. Dva, ki to zavestno živita, pa lahko prepoznata, da sta se v tem krogu našla in okrepila, ter vlagata v učenje, kako bivati v močnem, živem, rastočem partnerskem odnosu. Brez zunanjih šumov, ki jima omogočajo, da v odnosu zamižita. A pri tem poudarjam, da mora biti to energijsko in duhovno zelo kompatibilen par, ki ga je, kot bi rekla moja duhovna učiteljica, povezala usoda.

Odgovarja psihoterapevtka

Prijateljski odnos z bivšim. Kdaj deluje in kdaj vas lahko prizadene?

Popolno sprejemanje ali pač ne?

Včasih je tako težko biti v sobi, v kateri vlada tišina. Anja z Nejcem živi že 15 let, njun odnos je brez otrok. Tako sta se odločila, ker ga on ni mogel imeti. Anja je to sprejela in začela v svojih zgodnjih štiridesetih hoditi na moje terapije. Mila, razumevajoča ženska je, ki se je odločila za intenzivno osebno rast. Zdravo se prehranjuje, urejena je in elegantna, vedno mi nameni kakšno pozornost in vedno sem je vesel, ker čutim njeno visoko razvito dušo. Njena pristna odkritost včasih celo v meni vzbudi nelagodje; ja, tudi terapevti smo krvavi pod kožo in občutljivi. Zadnjič mi je rekla: »Težko prenašam njegovo dihanje.«

Za seboj je imela težek teden in povedala je, kot je čutila. Predelala sva občutje in ozračje se je sprostilo. Partnerski odnos brez otrok je lahko prav ta omenjena soba, v kateri je tišina pogosta. V takem razmerju pride do zahtevnih situacij, zato je tako pomembno, da sta partnerja duhovno razvita in energijsko močna. In prav ta stanja človeka peljejo k resnični, notranji osvoboditvi, odvezani vseh navezanosti in v čistem sprejemanju realnosti življenja. Biti v trenutku in ga sprejeti z vsem, kar ti prinese. Mir v duši je tu glavni dejavnik, in samo tisti, ki ga je dosegel, ve, o čem govorim.

Shutterstock

Nasveti za izzive partnerstva

Pari brez otrok imajo svoje edinstvene izzive in priložnosti za razvoj svojega odnosa. Brez skrbi za otroke se lahko osredotočijo na gradnjo močnega in izpolnjujočega partnerskega odnosa.

Tukaj je nekaj načinov, kako si lahko pari brez otrok pomagajo:

Pogovarjajta se: Ohranjajta odkrito in iskreno komunikacijo. Pogovarjajta se o svojih željah, potrebah, upanjih in strahovih. Poslušajta drug drugega in se trudita razumeti svoje občutke.

Poiščita skupne interese: S konjički, ki vaju povezujejo, in skupnimi aktivnostmi bosta gradila povezanost in ustvarjala skupne spomine.

Skrbita za osebno rast: Dajta si čas in prostor za osebno rast. Poskušajta razvijati svoje interese in spretnosti, ki jih imata vsak zase. Zdrava samostojnost lahko pripomore k bogatemu odnosu.

Namenjajta si kakovosten čas: Ni toliko pomembna količina kot kakovost časa, ki ga preživita skupaj. Načrtujta datume in počitnice, da si privoščita sprostitev in razvajanje drug drugega.

Negujta intimnost: Ohranjajta telesno in čustveno intimnost v odnosu. Z vzdrževanjem zdravega spolnega življenja ter čustveno povezanostjo lahko ohranjata bližino.

Finančno načrtujta: Ustvarita finančni načrt in cilje. Brez obveznosti do otrok imata več svobode pri obvladovanju financ, zato to priložnost izkoristita za varčevanje, naložbe ali potovanja.

Medsebojno se podpirajta: Bodita si podpora v težkih časih. Razumita, da se bosta srečala s stresi in izzivi, tudi če nimata otrok, zato bodita tam drug za drugega.

Raziskujta svet: Potujta in skupaj raziskujta svet. Potovanja lahko prinašajo novo razumevanje bivanja na svetu in povečujejo vajino medsebojno zaupanje.

Imejta cilje in načrte za prihodnost: Skupaj izbirajta cilje in načrtujta prihodnost. To vama bo pomagalo ohranjati vizijo in razumevanje, kam želita iti v življenju.

Poiščita terapevtsko pomoč: Če se pojavijo resni konflikti ali težave v odnosu, ne odlašajta z iskanjem terapevtske pomoči. Terapevt vama lahko pomaga pri reševanju težav in izboljšanju odnosa.

Vsak odnos je edinstven, zato ni univerzalnega recepta za srečen partnerski odnos. Pomembno je, da se prilagajata svojim potrebam in željam ter si prizadevata za vzajemno srečo in izpolnitev v svojem odnosu.

Piše: Mark Žitnik Strle

Odnosi

Spoznavanje prek aplikacij po 30. letu: Gre res za čustveno loterijo?