Prijateljski odnos z bivšim. Kdaj deluje in kdaj vas lahko prizadene?
Konec ljubezni navadno boli, z njim pa pride tudi vprašanje: kako naprej? Ali odnos ohranjamo? Je to možno? Smiselno? Odgovarja psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek.
O ohranitvi prijateljskega odnosa po razhodu smo klepetali s psihoterapevtko, dr. Brigito Chuuyo Jezeršek, ki že na začetku pogovora poudari, da enoznačnega odgovora na vprašanje, ali je ohranitev prijateljskega odnosa po razhodu možna, ni. "Odvisno, kakšen je bil odnos in zakaj se je končal. V teoriji se sliši lepo ostati prijatelja po razhodu. V praksi pa je to pogosto samo preoblečena želja, da bi ohranili občutek povezanosti, ki se mu še nismo pripravljeni odpovedati. Če razhod še boli, če je v ozadju še vedno upanje, zamere ali potreba po dokazovanju, potem prijateljstvo ni prijateljstvo, ampak podaljšek odnosa brez telesnega stika. Tak 'odnos po odnosu' redko deluje in običajno samo upočasni proces celjenja," pojasni psihoterapevtka.
Posebno težo pri ohranjanju prijateljstva po razhodu prinaša dejstvo, da gre za dva človeka, ki sta bila intimna na najbolj ranljivih, osebnih ravneh, delila sta telo, čustva, varnost. Prav zato Chuuya Jezeršek pojasnuje, da je po takšni bližini zelo zahtevno preiti v odnos, kjer tega več ni, hkrati pa ohraniti toplino, zaupanje in povezanost. "Veliko ljudi tega prehoda preprosto ne zmore, ne zato, ker bi bilo z njimi kaj narobe, ampak ker je naravno, da po takšni izkušnji telo in psiha potrebujeta distanco, da znova najdeta ravnotežje."
Ljudje ob koncu razmerja ravnamo drugače: nekateri težko popolnoma prekinejo stik, drugi pa se obnašajo, kot da osebe, s katero so bili v razmerju, sploh ne poznajo. To je povsem normalno, poudarja Chuuya Jezeršek, saj gre za preživetvene mehanizme oziroma načine, kako človek skuša zdržati, ko ga raztrga konec. "Eni se oklepajo, drugi odrežejo. Prvi kličejo, pišejo, iščejo stik, ker v resnici ne iščejo druge osebe, ampak občutek varnosti, ki je izginil. Drugi pa se čez noč zaprejo, zbrišejo številko in stike na družbenih omrežjih, zgradijo zid in rečejo, da jim ni nič. Ne zato, ker jim je res vseeno, ampak ker bi bilo drugače enostavno preveč. Gre za dve plati istega kovanca, a oba načina pomenita, da ne vemo, kako zdržati to bolečino. Eden beži v stik, drugi v odsotnost. Oboje je človeško, saj je oboje poskus preživetja."
"Preživetveni mehanizmi so precej telesni: čutiš jih v napetosti, v stisnjenem prsnem košu, v mislih, ki ne nehajo krožiti okoli 'zakaj'. Prepoznaš jih, ko vidiš, da tvoja dejanja niso več izbira, ampak avtomatska reakcija. Da ne deluješ iz miru, ampak iz preživetja. In tisti trenutek, ko si to upaš priznati: "V resnici sem prestrašen, ne brezčuten." ali "V resnici mi je hudo, zato se oklepam," se nekaj premakne. Takrat iz preživetja stopiš v stik s sabo."
Mnogi se po koncu zveze vprašajo, ali bodo ohranili zvezo; ali si tega želijo in ali je to sploh smiselno. A psihoterapevtka poudarja, da si je morda bolj na mestu sprva postaviti vprašanje, zakaj ta odnos še potrebujemo. "In ali mi njegovo vzdrževanje res omogoča, da grem v polnosti naprej ali pa me drži v neki prehodni coni, kjer sem niti zares v starem, niti svoboden za novo? Velikokrat si želimo ohraniti odnos zato, ker nočemo občutiti izgube. Ker mislimo, da bomo z ohranjanjem stika izgubili manj. A v resnici ravno to ohranjanje pogosto prepreči, da bi se sploh premaknili naprej."
Če stik po razhodu ohranjate zato, ker si želite mir, spoštovanje ali lepo razrešitev, to lahko deluje, če sta oba notranje zaključila. Če pa stik služi temu, da ostanete 'malo zraven', da ne bi čutili praznine, potem to ni odnos, ampak način, kako se izognete bolečini. In tu je tista točka, kjer je treba biti iskren sam do sebe: včasih ne gre za zrelo prijateljstvo po razhodu, ampak za to, da si ne upamo priznati, da je konec.
Drugače pa je, kadar so v zgodbi otroci, še poudarja Brigita Chuuya Jezeršek. "Takrat odnos ni več samo vajin, ampak postane prostor, kjer se otrok uči, kaj pomenita spoštovanje in varnost tudi po koncu zveze. Tam ni cilj popolna harmonija, ampak dovolj zdrav odnos, da otrok začuti: mama in oče se ne ljubita več kot partnerja, a znata ostati človeka."
Kako pa lahko prepoznamo, ali želja po nadaljevanju (prijateljskega) odnosa izhaja iz nekega zdravega mesta ali pa nas morda vodi strah pred izgubo? Psihoterapevtka odgovarja, da to prepoznamo po tem, iz kakšnega občutka prihaja želja po stiku: "Ali je to iz miru ali iz nemira. Če se ti ob misli na stik z bivšim zmehča telo, če ni napetosti, če nimaš pričakovanj, potem je to verjetno zdravo mesto. Če pa ob misli nanj začutiš nemir, napetost, potrebo po potrditvi ali strah, da bi te pozabil, potem to ni stik iz miru, ampak iz pomanjkanja."
Strah pred izgubo ima namreč zelo prepoznaven ton: sili nas v akcijo, v preverjanje, v ohranjanje, da ne bi čutili praznine. Zdrava želja pa je tiha, umirjena, brez nuje. Ne potrebuje odgovora, da bi obstala. Zdrava povezanost po razhodu je možna samo, ko si s sabo dovolj, da stik ne služi več temu, da zapolnimo praznino. Takrat stik ni več vprašanje potrebe, ampak izbire.
"Ampak resnica je, da večina ljudi tega ne zmore," še opomni Chuuya Jezeršek. "Ne zato, ker bi bili šibki, ampak ker ljubezen in izguba nista intelektualni temi. Ko si bil z nekom globoko povezan, te telo še dolgo spominja, da ga je nekoč čutilo kot dom. Zato se večina ljudi vrača, preverja, odpira pogovore, skuša ostati prijatelj. Ne zato, ker bi to bilo prav, ampak ker je to človeško. In ko prideš do točke, kjer bi lahko imel odnos, pa ga ne rabiš več: takrat veš, da si ga končno sposoben imeti."
A prijateljstvo po razhodu deluje samo, če sta oba res zaključila. Ne napol, ne 'skoraj', ampak zares. Če je v ozadju še kanček upanja, dokazovanja ali potrebe po potrditvi, to ni prijateljstvo, temveč gre za nadaljevanje odnosa pod drugim imenom.
"Deluje takrat, ko sta oba sposobna biti iskrena, spoštljiva in brez agende. Ko ni več igre, kdo koga bolj pogreša. Ko vsak živi svoje življenje in stik ne boli več. In to je redko. Ker večina ljudi hoče biti prijatelj, preden sta zares narazen. Ko pa enkrat prideš do točke, kjer si res notranje zaključil, se pogosto zgodi nekaj zanimivega, želja po prijateljstvu preprosto izgine. Ne iz grenkobe, ampak zato, ker ti ni več treba ohranjati nečesa, od česar si se poslovil in kar si že pustil."
Ob koncu psihoterapevtka poudari, da obstajajo zelo jasni znaki, ko prijateljstvo z bivšim partnerjem ni dobra odločitev. "Najbolj jasen znak je, ko stik z bivšim ne zdravi, ampak te spet vrže nazaj v zgodbo, ki bi morala biti že zaključena. Če se po pogovoru počutiš prazno, napeto ali čustveno razmetano. Če se ujameš, da analiziraš vsak njegov oziroma njen pogled, glas ali sporočilo, če preverjaš, s kom je bil, ali se v tebi še vedno prebudi nekaj, kar bi moralo že spati. Potem nisi v prijateljstvu, ampak v ostanku odnosa. Drug znak je, ko stik ni povsem prijateljski, ampak na pol partnerski. Ko še vedno obstaja čustvena napetost, nežnost, morda celo telesna bližina. Takrat ni več jasno, kje se prijateljstvo konča in kje se spet začne stari vzorec. In če ta stik drži vrata priprta, da ne moreš zares naprej, potem že veš odgovor. Vse, kar te še vleče nazaj, te hkrati oddaljuje od življenja, ki bi ga lahko imel."
E-novice · Njena
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
