Olivera Katarina je zaznamovala Zbiralce perja, nato pa skoraj izginila
Olivera Katarina je z vlogo v filmu Zbiralci perja osvojila Cannes in svetovno občinstvo. Njena kariera je zaznamovala jugoslovanski film in glasbo.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko je Olivera Katarina leta 1967 v filmu Zbiralci perja (Skupljači perja) stopila pred kamero kot pevka Lenče, ni zgolj odigrala svoje najslavnejše vloge. S pesmijo Potujem, potujem (Đelem, đelem), temnim glasom in skoraj neukrotljivo prezenco je ustvarila enega najbolj prepoznavnih prizorov jugoslovanske kinematografije.
Film režiserja Aleksandra Saše Petrovića je v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije in nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI, pozneje pa je bil nominiran tudi za oskarja za najboljši tujejezični film. Uspeh je Oliveri Katarini odprl vrata v svet, saj je v njej mednarodno občinstvo prepoznalo igralko in pevko, ki je bilo ni mogoče preprosto umestiti v eno samo zvrst.
Rodila se je leta 1940 v Beogradu kot Olivera Petrović. Čeprav se je po očetovi želji najprej vpisala na pravno fakulteto, je kmalu izbrala gledališko akademijo. Že kot študentka je v beograjskem Narodnem gledališču igrala naslovno vlogo v Koštani Borislava Stankovića, ob igralski karieri pa je vse bolj razvijala tudi svoj izjemno samosvoj pevski izraz
Leto 1967 je pomenilo njen veliki francoski preboj. Biografski zapisi nastop ob Dionne Warwick in Nani Mouskouri povezujejo z zaključkom filmskega festivala v Cannesu, medtem ko je njeno gostovanje v pariški Olympii z arhivsko fotografijo dokumentirano 16. novembra istega leta. V poznejših zapisih se najpogosteje pojavlja podatek, da je v znameniti dvorani opravila 72 zaporednih nastopov; številko so ponavljali tako mediji kot Olivera Katarina sama, čeprav celotnega koncertnega zaporedja iz javno dostopnih arhivov danes ni preprosto rekonstruirati.
Olympia pa ni bila osamljen vrhunec. Olivera Katarina je pela v več jezikih, interpretirala tradicionalne srbske in romske pesmi ter izvajala skladbe avtorjev, kot so Ennio Morricone, Mikis Theodorakis, Charles Dumont in Kornelije Kovač. Nastopila je v več deset domačih in mednarodnih filmih, za vlogo v filmu Goya ali težka pot spoznanja (Goya – oder der arge Weg der Erkenntnis) pa je prejela priznanja na festivalih v Moskvi in Benetkah.
Za bleščečo javno podobo so se skrivali tudi težki zasebni trenutki. Po kratkem zakonu z gledališkim kritikom Vukom Vučom se je leta 1970 poročila z Miladinom Šakićem. Rodil se jima je sin Mane, vendar je Šakić še istega leta po sinovem rojstvu umrl v prometni nesreči. Olivera Katarina je pozneje o tem obdobju govorila kot o prelomu, po katerem je njeno življenje postalo precej bolj samotno.
Tudi njena kariera se ni nadaljevala tako, kot bi bilo po francoskem uspehu mogoče pričakovati. Sama je večkrat trdila, da so jo na domači kulturni sceni postopoma odrinili, zaradi česar je dolga leta le redko nastopala. Ko se je junija 2008 vrnila z velikim koncertom v beograjski Sava center, je šlo po poročanju Politike za njen prvi večji nastop pred domačim občinstvom po več kot treh desetletjih.
Posebno zadoščenje je doživela leta 2017, ko so restavrirane Zbiralce perja ob 50. obletnici ponovno prikazali v uradnem programu Cannski klasiki. Olivera Katarina se je vrnila na Croisette in ob projekciji znova zapela pesem Potujem, Potujem (Đelem, đelem). Istega leta ji je Jugoslovanska kinoteka podelila zlati pečat za izjemen prispevek k filmski umetnosti.
Njena zgodba zato ni le pripoved o osupljivem vzponu in dolgem umiku. Je zgodba umetnice, ki je v nekaj odločilnih letih dosegla tisto, česar mnogi ne dosežejo v vsej karieri – ustvarila je prizore in pesmi, ki so preživeli modo, politične preobrate in desetletja tišine.
