Karizmatična srbska igralka je morala kot najstnica zapustiti starše
Jelena Đokić je spregovorila o odhodu iz Splita, študiju na Cetinju in začetkih, ki so jo izoblikovali kot igralko in človeka.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Jelena Đokić sodi med igralke, ki so občinstvo osvojile brez odvečnega hrupa: z izrazito prezenco, natančno notranjo igro in lepoto, ki nikoli ni zasenčila njenega igralskega daru. Za njeno zrelostjo, ki jo gledalci prepoznavajo v številnih filmskih, televizijskih in gledaliških vlogah, pa stoji življenjska pot, zaznamovana z zgodnjimi premiki, izgubo občutka doma in nenehnim iskanjem lastne opore.
Rodila se je v Splitu, mestu, ki ga v spominih povezuje z otroško varnostjo, morjem, ulico in občutkom pripadnosti. Toda leta 1991 se je njeno življenje nenadoma prelomilo. Pri štirinajstih letih se je brez staršev preselila k sorodnikom v Mladenovac. Pozneje je opisovala, kako nenavadno boleče je bilo iz sveta, v katerem je bila sprejeta in priljubljena, vstopiti v okolje, kjer se je čez noč počutila nezaželeno.
Ta izkušnja je ni zlomila, temveč jo je, kot je večkrat dala vedeti, skoraj na silo utrdila. Iz Splita je prišla v sneg, po katerem sprva ni znala niti hoditi, pot do šole pa je trajala štirideset minut. Toda prav v tej nenadni menjavi sveta je odkrila tudi novo bližino: ob sestri Gabrijeli je vstopila v okolje rokenrola, podzemne scene, bendov in vaj, ki je postopoma zamenjalo njene prejšnje popkulturne svetove.
Njena družina se je pozneje preselila v Herceg Novi, kjer je končala srednjo šolo, nato pa se je odločila za študij igre. Namesto Beograda, kjer je bila konkurenca veliko večja, je izbrala Akademijo na Cetinju. Odločitev je bila pragmatična, a nikoli je ni obžalovala. Cetinje je opisovala kot redko umetniško oazo, v kateri so skupaj živeli študenti igre, glasbe in likovne umetnosti, med njimi pa se je oblikoval prostor resnega ustvarjanja in mladostne vztrajnosti.
Študentsko življenje tam ni bilo udobno. Topla voda je bila v domu na voljo le ob torkih in četrtkih, druge dni so si jo greli sami. A prav v teh skromnih razmerah se je, kot je povedala, izčistila njena želja. Ko človek sprejme nelagodje in kljub temu vztraja, ostane le tisto, kar je zares njegovo. Po diplomi se je vrnila v Beograd, mesto, ki ji je ponujalo širino in možnost izbire življenja po lastnih pravilih.
V njenem zasebnem življenju je pomembno mesto zasedel tudi igralec Svetozar Cvetković, ki ga je spoznala leta 2000. Skupaj sta ustvarila družino, dobila sina Luko in hčer Klaro, Jelena pa je v redkih izjavah o intimi poudarjala, da ji dom pomeni veliko več kot zunanji uspeh. Govorila je o potrebi po bazi, o prostoru, ki ga človek ljubosumno varuje, ker brez njega življenje začne razpadati na preveč strani.
Prav ta misel lepo pojasnjuje njeno igralsko držo. Jelena Đokić nikoli ni delovala kot umetnica, ki bi iskala najglasnejšo pot do pozornosti. Njena biografija je biografija človeka, ki je moral zgodaj razumeti, da dom ni vedno kraj, temveč notranja zbranost, ki jo zgradiš iz izgub, odločitev in ljudi, ki ostanejo.
Slovenski gledalci jo lahko na platformi MOVE spremljajo tudi v seriji Črna poroka (Crna svadba), v kateri igra Natašo Janković, medtem ko Svetozar Cvetković nastopa v seriji Beležnica profesorja Miškovića. Oba pripadata igralskemu prostoru, ki ga MOVE predstavlja skozi močne regionalne zgodbe, Jelena Đokić pa je ena tistih igralk, pri katerih osebna zgodovina daje dodatno težo vsaki vlogi, v katero vstopi.
