shutterstock

Paradižnik oz. Solanum lycopersicum je zelenjadnica, ki izvira iz zahodnega dela Južne in Srednje Amerike. Čeprav paradižnik botanično uvrščamo med jagodičevje, se pogosto uporablja kot zelenjadnica. Že leta 500 pred našim štetjem so ga gojili v južni Mehiki in verjetno tudi na drugih območjih. Ljudstvo Pueblo je celo verjelo, da je tisti, ki zaužije seme paradižnika, blagoslovljen z močjo vedeževanja.

shutterstock

Udomačitev in uporaba paradižnika za gojeno živilo tako najverjetneje izvirata od avtohtonih prebivalcev Mehike. Ko so Španci osvajali Azteško cesarstvo in opazovali Azteke, kako so paradižnik uporabljali v svojih jedeh, jih je to tako navdušilo, da so se odločili novo rastlino pripeljati tudi v Evropo. Po do zdaj znanih podatkih naj bi prvi sadeži paradižnika prišli v Evropo okrog leta 1528, prinesel pa naj bi jih osvajalec Herman Cortez de Pizzaro. Od takrat je bil paradižnik uveden tudi v druge dele evropskega koloniziranega sveta. Besedo tomatl, ki so jo za paradižnik uporabljali Azteki, so posvojili tudi kolonisti in jo v španskem jeziku prilagodili v tomate, iz nje pa se je nato izpeljala še za angleški jezik v tomato. A njegovo prvotno ime je bilo »Pomma del amori«, kar pomeni sadež ljubezni. Tako je verjetno nastala tudi po pisnih virih prva evropska sorta leta 1553 v Padovi 'Poma amoris minora lutea'.

Vzgoja sadik paradižnika

Marsikdo si želi sam doma vzgojiti sadike in najugodnejši čas za to je začetek marca. Glede vzgoje sadik si je dobro zapomniti tudi latinski pregovor »Festina lente« ali hiti počasi. Torej, bolje sejati dan pozneje kot dva prezgodaj. Zanimivo pa je tudi, da zgodaj posejane rastline rastejo počasneje kot tiste, ki jih sejemo pozneje. Iz lastnih izkušenj opažam, da z vsakim dnem, ko ga pozneje sejemo, hitreje raste.

Seme paradižnika kali od 3 do 8 dni pri sobni temperaturi (od 20 do 23 stopinj Celzija), pri nižjih temperaturah pa se kalitev lahko podaljša tudi za teden dni. Sejemo ga lahko v multiplošče ali setvene posode. Pri setvi v posode moramo paziti, da semena enakomerno razporedimo po celotni površini posode, da v primeru okužbe z glivo, ki povzroča padavico sadik, zmanjšamo verjetnost širjenja bolezni na druge rastlinice. Ob sami setvi je priporočljivo uporabiti zeleni mineral, pomagamo pa si lahko tudi s pripravki na osnovi efektivnih mikroorganizmov.

shutterstock

Za setev uporabimo dober substrat. Do vznika je priporočljivo posodo s semeni rositi, po vzniku pa sejance prestavimo v hladnejši in svetel prostor predvsem zaradi tega, da se nam sadike ne pretegnejo, kar bi pomenilo, da bi bili lahko sejančki bolj dovzetni za glivične okužbe. Idealna temperatura je 12 do 16 stopinj Celzija. Ob tem naj vas opozorim, da naj bodo sejančki čim dlje stran od radiatorjev, saj se tam substrat preveč hitro suši.

Ko opazimo, da sta klična lista že v vodoravnem položaju, za njima pa se že kaže obris prvih pravih listov, je čas za pikiranje. To je tudi čas, ko sejance preselimo z okenskih polic v improvizirane rastlinjake. Pri pikiranju je priporočljivo profesionalnemu vrtnarskemu substratu primešati zeolit, ki bo ugodno vplival na razvoj korenin. Če so sejanci nekoliko pretegnjeni, jih pikiramo oz. sadimo globje v lončke in tako rastlinam omogočimo razvoj močnejšega koreninskega sistema.

Po pikiranju oz. presaditvi je priporočljivo rastline zaliti z pripravkom na osnovi glive Trichoderma sp., da preprečimo morebitne glivične okužbe sadik, lahko pa tudi z zelenim mineralom. Lončki oz. gojitvena gnezda naj nimajo večje prostornine od 2 dcl. Do saditve na prostem sadike utrjujemo tako, da rastlinjak oz. prostor, v katerem jih vzgajamo, ogrevamo le takrat, ko nočna temperatura upade pod 3 stopinje Celzija. Poleg tega pa je dobro v rastlinjaku ustvarit prepih, saj s tem utrdimo tudi stebla samih rastlin. Ob sajenju je priporočljivo, da je sadika visoka med 10 in 20 centimetri.

Za lepe in zdrave sadike je zelo pomembna tudi izbira kakovostnega substrata, tako za setev kot za pikiranje. Zato svetujem, da vedno izberete le kakovostne substrate, ki jih uporabljajo tudi profesionalni vrtnarji v vsakodnevni rabi, izogibamo pa se cenenim substratom, ki jih dobimo v vsakem vrtnem centru.

Gojenje paradižnika na balkonih?

Se lahko malo pohecam? Veste, kaj je lepšega od tega, da ima dobra gospodinja hišo v »cvetju«? Ja, seveda, to, da namesto raznih pelargonij, surfinij, bršljank itd. iz balkonskih korit buhtijo in dišijo okusni paradižniki ter da ji ni treba vsakič, ko pripravlja kosilo s paradižnikovo solato, skočiti na vrt, ampak ima plodove kar pri roki.

shutterstock

Moja filozofija je, da mora biti vse zelenje, ki lahko krasi dom, tudi užitno in zato sem začel zasajevati paradižnike v balkonska korita. Sicer sem doma požel kar nekaj kritik, češ kaj bodo pa rekli sosedje, ampak se nisem dal in sčasoma so tudi domači ugotovili praktičnost zasaditev, v katere sem vključil še peteršilj, baziliko in zeleno … Pa tudi sosedje so se čudili polnim koritom raznobarvnih dehtečih paradižnikov. Moja prva in tudi ena najljubših sort je zagotovo Gold nugget.

Balkonske zasaditve s paradižniki so praktične in primerne tudi za tiste, ki živijo v večstanovanjskih hišah ali blokih. Z njimi si namreč zagotovimo manjši del samooskrbe. Sorte, ki jih lahko gojimo v balkonskih koritih, so večinoma zelo hvaležne in bogato rodne, celo bolj, kot če jih posadimo na gredo. Res pa je, da na prostem zavzamejo precej več prostora kot druge zunanje sorte. Poleg paradižnika lahko v zasaditev vkomponiramo tudi začimbe in zelišča, kot so bazilika, peteršilj, kapucinke, krebuljica in še kaj. Tako dobimo lepo, za oči spogledljivo zasaditev, ki je pa tudi uporabna na krožniku. Obstajajo še miniaturne sorte paradižnika, ki jih lahko gojite v pisarni na mizi, sploh če ste ljubitelj paradižnika. V višino zrastejo le nekaj več kot 10 cm, obrodijo pa kot frnikole velike plodove. Ena takšnih sort je Venus.

Katere sorte izbrati?

Podnebne spremembe nam narekujejo, da se moramo odločati in iskati predvsem čim bolj odporne sorte paradižnika, predvsem proti krompirjevi plesni (Phytophora inestans). Popolnoma odporna sorta proti tej bolezni žal ne obstaja. Obstajajo zgolj bolj ali pa manj dovzetne, zato velika večina pridelovalcev kot tudi ljubiteljskih vrtičkarjev paradižnik goji v rastlinjakih ali tunelih. Sam kot gojitelj paradižnika še vedno zagovarjam tezo, da za okusen paradižnik potrebujemo le sonce in zemljo. Ni Slovenca, ki ne bi poznal in gojil sorte Volovsko srce in Novosadskega jabučarja. To sta tudi najpogostejši sorti v naših vrtovih. Žal pa sta tudi zelo občutljivi predvsem za pojav krompirjeve plesni, zato sta primerni bolj za gojenje v zaprtih prostorih. Obstaja cel kup dobrih in odpornih sort, ki jih je mogoče gojiti na prostem.

MOJ NAJ SORTNI IZBOR IZ LETA 2022 

 Xanadu green goodes

Jernej Mazej

Ta sorta se je pojavila leta 2014 na vrtu Tricia Rosamilia v ZDA, zanimivo, kot produkt naključnega križanja. Je robustna rastlina z velikimi stebli in širokim razvojem. Spada med zgodnejše sorte.

Njeni plodovi so težki od 100 do 180 gramov in so običajno okrogli. Ima rumenkasto-zeleno povrhnjico s temnim zaključkom, kar nakazuje na prisotnost antocianov. Odlikuje se po slastno sladkem okusu, plodove pa najbolje uživamo kar al dente, saj se drugače okus hitro izgubi.

Pink furry boar

Jernej Mazej

Ta zanimiva sorta je plod nedavnega ustvarjanja kolega Brada Gatesa iz ZDA. Njeni plodovi so rožnati in imajo kremasto zelene črte. V nasprotju z drugimi sortami, katerih povrhnjica se sveti, ima lupina na plodovih Pink Furry Boar mehak mat videz. To je prava redkost in je res nekaj posebnega za videti, za nameček pa sadež na otip spominja na breskev.

V notranjosti ploda je rožnato sočno meso z zelo blagim okusom, prisotno je tudi nekaj malega sladkobe. Sorta proti koncu poletja ponuja obilen pridelek, in to vse do prve zmrzali. Zahvaljujoč čvrsti kožici, se plodovi zlahka olupijo in zelo dobro ohranijo.

Maglia rosa

Jernej Mazej

Maglia rosa je novejša sorta, ki jo je razvil Fred Hempel iz Kalifornije v ZDA. Ime je dobila po rožnati majici znamenite kolesarske dirke Giro de Italia. Spada med zgodnje sorte.

Plodovi te zanimive sorte so majhni ovalno jajčasti, njihova lupinica pa ima rožnato oziroma oranžno rumeni odtenek. Zanimivo se ti češnjevi paradižniki končajo s podaljšano konico. Povprečna teža plodov je 25 gramov, nekateri med njimi pa lahko dosežejo do največ 60 gramov. Njihovo meso je za ovalni tip presenetljivo sočno, ima pa odličen sadni okus, ki je nekoliko bolj kisel kot sladek.

Na steblu ima rastlina veliko število poganjkov z listi, ki se gosto nizajo v tipični obliki ribje kosti. Povprečno zraste od 90 do 120 cm v višino in je tako primerna tudi za gojenje v okrasnih loncih ali na visokih gredah. Najboljši način gojenja je, da ne odstranjujemo zalistnikov, ampak rastlino pustimo rasti v grmičasto obliko. Potrebuje precej prostora, da se razvije v lep in bogato obložen grm.

Rebel Starfighter VT16

Jernej Mazej

Tudi to je nova sorta, razvil pa jo je Russ Crowe z namernim križanjem sort Xanadu Picasso in RHK GWR Cross (Reinhard Kraft Green Heart). Je izjemno rodovitna sorta, njeni plodovi pa so lahko težki od 150 do 300 gramov. Delujejo kot srčki s topo konico. Plod tipa GWR je zelen, črtast in ima skoraj črno pleče, ki se na peclju obarva s črnino, radialne črte pa sekajo celoten plod in so okrašene s srebrnimi čepi. Meso je zeleno, mehko, sočno in mesnato, vse v enem sadju. Svež okus je rahlo kiselkast s pridihom sladkosti. To je drugače filiformna rastlina, ozka, z majhnimi stebli, pravilnim listjem in nedoločeno rastjo. Plodove niza res obilno in konstantno od sredine vrtnarske sezone do zmrzali.

Atomic sunset

shutterstock

Nedavna kreacija Brada Gatesa, ki je nastala kot križanec med sortama "Brad's Atomic Grape" in "Orange Roma". Spada med zgodnejše sort.

Ima majhne slivasto ovalne, oranžno rumene plodove s črnimi črtami na ramenih lahko pa so tudi na tem delu popolnoma črni (odvisno od jakosti sonca). Povprečna teža plodov je 50 gramov. Sladko in sadno oranžno meso z včasih rožnato rdečo marmoracijo ima sladek sadni okus. Rastlina se grmičasto razrašča. Plodovi lahko dolgo visijo na rastlinah, ne da bi razpokali. Tudi po obiranju imajo zelo dolgo obstojnost.