Shutterstock

Jesenska priprava tal je lahko različna glede na koncept, ki ga sami zasledujemo na svojem vrtu. Tradicionalno se tla globoko prekopljejo, vse bolj priljubljen pa je tako imenovani »no-dig« pristop, kjer tal ne prekopavamo. Vsak pristop ima svoje prednosti in slabosti. Preverimo razliko med njima …

PREBERITE TUDI:

Zelenjavni

Svež pridelek do pomladi: skrivnosti pravilnega skladiščenja

Ekološki

Biodinamika predstavlja preporod v pridelavi hrane

Klasičen pristop vrtnarjenja

Pri klasičnem vrtnarjenju tla jeseni najprej očistimo ostankov pridelka in plevela, nato jih rahlo pograbimo ali z vilami razrahljamo, da odstranimo grudice in poravnamo površino. Organska gnojila, kot je dobro uležan hlevski gnoj ali kompost, razporedimo po gredi in vdelamo v zgornjo plast zemlje, navadno 10–15 cm globoko.

Shutterstock

Pri tem pazimo, da gnojila enakomerno razporedimo, saj bo le tako vsa površina dobila hranila. Če želimo, lahko dodamo pepel ali druge manjše dopolnitve, a jih nikoli ne trosimo v prevelikih količinah. Po gnojenju tla po potrebi prekrijemo z zastirko, kot je slama, listje ali kompost, kar pomaga zadrževati vlago in ščiti tla pred erozijo ter zmrzaljo.

Glavna prednost klasičnega načina je, da hranila hitro pridejo do korenin in so rastlinam takoj dostopna, hkrati pa mikroorganizmi in deževniki pospešijo razgradnjo organskih snovi. Slabost je, da pogosto moti strukturo tal in zmanjša število koristnih talnih organizmov, če prekopavanje izvajamo pregloboko ali prepogosto.

 Vrtnarjenje brez prekopavanja

Pri pristopu, kjer tal ne obračamo, je glavna razlika, da hranil ne vkopljemo, ampak jih dodamo na površino. Jeseni najprej odstranimo ostanke rastlin in zemljo nežno pograbimo, da poravnamo površino, nato nanesemo plast komposta ali dobro uležanega gnoja – zadostuje 2–3 cm debela plast. To pustimo na površini kot hrano za talne organizme.

Čez gredico nato razporedimo zastirko. Najbolj preproste možnosti so plast jesenskega listja, narezana slama in karton, ki jih obtežimo z zemljo. V zadnjih letih se kot odlična izbira izkaže tudi ovčja volna.

Pomembno je, da gnojila in zastirke pustimo na površini – mikroorganizmi in deževniki jih bodo postopoma vlekli v globlje plasti. Tako se tla izboljšujejo iz sezone v sezono, struktura postaja rahlejša, zadrževanje vode boljše, mi pa si prihranimo delo s prekopavanjem.