Mehika v barvah in cvetju – od puščave do tropskih vrtov
Mehiška ljubezen do barv ima tisočletno tradicijo, zanimivo pa izhaja iz njihove ljubezni do avtohtonega cvetja. To je tako pisano, kot je pisana kultura Mehičanov, prav iz rastlin pa so starodavna ljudstva začela pridobivati tudi barve, ki še danes zaznamujejo njihovo folkloro.
Zaradi živahnosti in topline, ki jo tudi skozi barve izražajo Mehičani, sem zaljubljena v to deželo. Na začetku leta sem jo obiskala že tretjič, glavni razlog za vnovični obisk pa je bilo dejstvo, da je bila Mehika do še pred kratkim skoraj edina država, ki ob vstopu ni imela nobenih omejitev. Tokrat sem se tja odpravila z družino, zato sem se še bolj natančno prepričala, da smo izbrali kraje, ki so preverjeno varni in primerni tudi za potovanje z otroki.
Dva glavna cilja, ki smo ju začrtali na svoj popotniški zemljevid, sta bila polotok Jukatan ob Karibskem morju in Mehiškem zalivu in pa popolnoma druga stran te celine, severovzhodni del, imenovan Baja California Sur. Ne samo da ta dela Mehike veljata za najbolj turistično varna, zanimiva sta mi bila tudi zato, ker sta popolni nasprotji – prvega zaznamujejo deževni gozdovi in bogato tropsko rastje, drugi pa je tipično puščavski z zanimivim sukulentnim rastjem in »umetnimi« plantažami agrumov. Seveda je pomemben del mojih potovanj namenjen tudi raziskovanju in občudovanju lokalnega rastlinstva.
Bogata flora in favna Jukatana
Polotok Jukatan je po svetu znan po prekrasnih plažah in turističnih letoviščih, ki se šibijo pod težo prestižnih hotelov. Cancun, Tulum, Playa del Carmen … – vsa ta mesta so pravi sinonim za prestižni množični turizem. Čeprav nisem ljubiteljica takšnih letovišč, se jim nismo mogli povsem izogniti. Če nič drugega, sem želela otrokoma ponuditi možnost, da okusita utrinek komercialne zabave, in ko smo prvič stopili na vroč pesek več kilometrov dolge cancunske plaže, nista mogla nehati kričati od navdušenja. Sama sem se raje kot namakala v toplem morju ozirala naokoli. Iskreno presenečena sem ugotavljala, da je bilo v tej veliki hotelirski džungli ogromno tudi nadvse zanimivega rastlinja. Od najrazličnejših vrst palm do čudovitih rožnatih cvetov tisoč in ene grmovnice in čisto malo ven iz mesta že prave džungle.
PREBERITE TUDI:
Čeprav je človek na tem koščku sveta ogromno površine povsem pozidal, pa je na srečo veliko rastja še vedno ostalo. Verjetno tudi zato, ker Mehičani rastline obožujejo, cvetje je del njihovega življenja, zavedajo pa se tudi, da turisti občudujejo njihov tropski gozd. Tudi v nadaljevanju so bila tako rekoč vsa naša prenočišča obdana z bujnim zelenjem. Ne glede na to, ali smo spali v skromnem družinskem hotelu ali pa so nam prenočišče prepustili prijazni lastniki lokalnega apartmaja, vedno sem jutranjo kavico pila obdana s čudovitim tropskim paradižem. Bogato cvetoči vrtovi so del mehiškega življenja, velike rože v loncih pa krasijo tudi notranjost njihovih hiš. V primerjavi z njimi so naši »plantinfluencerji« pravi amaterji.
Seveda pa na Jukatanu ne gre le za vrtove. Ujeta v obilje je tudi njihova narava. Ker smo se turističnim krajem poskušali čim bolj izogibati in smo iskali predvsem manj obljudene kraje Jukatana, smo slednjo lahko doživeli v vsem njenem bogastvu. Tako se na džungelski poti skozi nacionalni park Sian Ka'an nismo mogli nagledati prekrasnih palm, obmorske džungle in prepletenih tisočerih mangrov, okoli katerih so plavali krokodili in so se lenobno igrali prisrčni delfini. Sian Ka'an v prevodu pomeni »kraj, kjer se začnejo nebesa« in točno tako smo se počutili, ko smo se sprehajali skozi tropsko rastje do osamljene rajske plaže, kjer smo se posladkali s svežim sokom iz kokosov, ki so nam v neomejenih količinah ležali pred nogami. Največji izziv je bil, kako predreti trdo kokosovo lupino, a smo hitro našli domačina z mačeto in ponosno nam je pokazal, kako to počnejo »profesionalci«.
Za veliki finale smo se odpravili še nekoliko dlje proti jugu, v globoko džunglo naravnega rezervata Calakmul. Sredi tega je pred dobrimi tisoč leti še vedno stala ena izmed največjih naselbin staroselske civilizacije Majev, danes pa se lahko povzpnemo na več kot 45 metrov visoko majevsko piramido in z idilične lokacije opazujemo prostranstvo neokrnjenega deževnega gozda. Ko sem gledala navzdol v to prostrano zelenje, je moje srce bilo drugače kot navadno. Polnilo ga je toplo čustvo hvaležnosti za dani trenutek, predvsem pa neka prav posebna oblika spoštovanja. Ko pod tvojimi nogami stoji tako prostrano in »golo« naravno bogastvo, ne moreš čutiti drugače …
Da je bila džungla pod nami res neokrnjena in pristna, smo spoznali tudi, ko nas je lokalni vodnik iz piramid popeljal malce globlje v neprehodni gozd. Če sem čisto poštena, smo se sprehajali po vsaj delno uhojeni poti, nekakšnem trejlu, ki je najverjetneje pripravljen prav za take pustolovske turiste, kot smo bili mi. Sami poti sicer ne bi prepoznali, vodnik pa je natanko vedel, okoli katerega drevesa mora stopiti, da je ostal na pravi sledi. Hodili smo v čisti tišini in se čudili rastlinskemu bogastvu. Sklanjali smo se pod dolgimi lijanami, vzdihovali od navdušenja ob divjih orhidejah in se počutili čisto majhne ob visokih in mogočnih deblih.
Nad nami so z veje na vejo preskakovale opice, v majhnem močvirju sta se soncu nastavljala dva ležerna krokodila, nekje za našim hrbtom pa so morda na nas zrle oči jaguarja. Pravzaprav smo si to s strahospoštovanjem potihoma želeli, saj je srečanje z jaguarjem v calakmulski džungli sicer redko, a povsem mogoče. V rezervatu namreč živi več kot 500 teh velikih mačk, ki sicer veljajo za izumirajočo vrsto. No ja, jaguarja sicer nismo videli, smo se pa zadovoljili s hitrim skokom, ki ga je čez cesto tik pred našim avtom izvedla simpatična puma. Prav zares, tropski gozd je še vedno tako divji in surov, da v njem živijo tudi take zveri, kot sta jaguar in puma. Zares impresivno!
Puščavska romantika Baje California
Ko smo končali krožno potovanje po Jukatan, nas je prav posebna misija vodila še na drugo stran Mehike, na daljni severozahod, ki ima zaradi pacifiškega toka in svoje zatišne lege predvsem puščavsko klimo. Februarja se prav na tem koščku Pacifiškega ocena dogaja prava odisejada velikih morskih bitij in želeli smo od blizu doživeti del te morske parade. Bilo je naravnost čudovito! V neoprenskih oblekah smo se v mrzlem morju igrali s kolonijo morskih levov, plavali smo ob boku gigantskega kitovca in vriskali od veselja, ko so le nekaj metrov od našega čolna po zrak prišli veliki sivi kiti in impresivni kiti grbavci. Občasno sem se morala uščipniti v lica, da bi preverila, ali sanjam, saj je bilo na trenutke povsem tako, kot bi gledala najbolj zanimiv dokumentarni film o divjih živalih.
Baja California Sur pa me ni omrežila le zaradi teh neprecenljivih morskih dogodivščin. Čeprav smo sprehajali tudi po čisto golih prostranih peščenih puščavskih sipinah, pa je večina tega polotoka vseeno porasla. A to rastje vsekakor ni tako, kot smo ga vajeni na naših tleh. Rastline morajo biti prilagojene ekstremnim razmeram, ki jih narekuje puščavsko podnebje – čez dan vrtoglavo visoke temperature in suho ozračje, ponoči pa hiter padec za več deset stopinj, ki se dogaja ne glede na letni čas. Temu so seveda lahko kos le najbolj trdoživi kaktusi. In teh je na Baji California v izobilju. Pravzaprav tam kaktusi rastejo namesto dreves, nekateri med njimi pa so tako glamurozni, da je bil še moj dvometraš ob njih videti kot palček. V puščavskem stilu so urejeni tudi vrtovi. Tudi tukaj se sicer sem ter tja najdeta kakšna palma in cvetoči grmiček, a v tem primeru ima vsaka rastlina do sebe potegnjen vsaj osnovni namakalni sistem. Bolj pogosto pa so vrtovi sestavljenih iz peščenih gredic, na katerih se razkazujejo različne sorte sukulent, predvsem hitro rastočih in zanimivo razraslih kaktusov.
Zanimiva pa je še ena podrobnost. Ko smo se vozili mimo več sto kilometrov prostrane doline, porasle s kaktusi, je na vsake toliko pokrajina za nekaj kilometrov spremenila svoj videz. Najprej nismo znali prepoznati, kakšna drevesa rastejo v strnjenih plantažah, nato pa se nam je končno posvetilo: agrumi! Podjetni Američani so za verjetno dobro ceno kupili kar nekaj te zemlje in jo z intenzivnim namakanjem ter težko mehanizacijo spremenili v dobičkonosne oaze, v katerih rastejo sočne pomaranče, limone, limete in verjetno še kakšno drugo komercialno tropsko sadje. Zares zanimiv primer, kako lahko človek tudi na videz povsem nerodovitna tla izkoristi v svoje dobro. Upam lahko le, da je zalogaj za večino še vedno pretežek in bo ta edinstveni naravni primerek ostal nedotaknjen tudi za naše potomce.
Otroka sta dobila nešteto šolskih lekcij iz izkustvene učilnice, jaz pa sem neskončno uživala v svojem pustolovskem raziskovanju in občudovanju darov narave. Komaj čakam, da bo priložnost za nove dogodivščine …
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
