Ampak ni čisto tako.

Prvič, čipi, ki jih zdaj vsajajo, so premajhni, da bi imeli GPS, torej bi bilo treba zraven vsaditi še sprejemnik in baterijo, ki sta precej večja in bi bila pod kožo videti kot veliki buli. Če pa bi hoteli slediti človeku, ki ima vsajen samo čip – nekateri predlagajo, da bi čipirali tudi kaznjence na pogojnem izpustu in ljudi z Alzheimerjevo boleznijo –, bi za to potrebovali mrežo transponderjev (sprejemnikov signala) tako rekoč na vsakem vogalu.

Ampak nekateri starši morajo ves čas vedeti, kje je njihov otrok – več kot polovica avtističnih otrok je nagnjena k temu, da brez opozorila odtava (pravi študija iz leta 2012) in jih morajo zato imeti neprestano na očeh. Čipiranje otroka za zdaj še ni praktična možnost, na srečo pa obstajajo drugi načini, kako slediti otrokovemu gibanju. Če dete že ne more sledilne naprave nositi v sebi, jo pa lahko nosi na sebi, in če noče nositi posebne ure, zapestnice na gležnju ali zaponke na pasu – nekateri avtisti ne marajo gumbov, priponk in zadrg –, obstajajo tudi posebna oblačila s skritimi žepi, kamor lahko starši diskretno namestijo GPS-napravo. Obstajajo tudi telefonske aplikacije, ki jih starši naložijo na otrokov telefon in tako spremljajo, kje se giblje. Aplikacija followme, na primer, sporoči otrokovo lokacijo vsakih deset minut, lahko pa se jo programira, da to počne tudi pogosteje.