Peter Giodani

V igri Taka sem kot vi, rada imam jabolka srečamo tri ženske, ki so zlorabile svojo moč, le da tukaj ne govorimo zgolj o stotinah, temveč o sto tisočih mrtvih in milijonih na begu. Najbolj razvpita med njimi je Imelda Marcos, druga je samozvana kraljica Kartagine: Leila Ben Ali, priučena frizerka in znana lahkoživka, ki se je poročila s faliranim študentom Zino el Abidino Ben Alijem, ki je do obisti obvladoval tunizijske varnostno-obveščevalne službe in z vojaškim prevratom postal predsednik Tunizije. Tretja, mogoče slovenskemu občinstvu še najmanj znana, je Margot Honecker, žena predsednika bivše Nemške demokratične republike, ki je od leta 1963 do padca berlinskega zidu leta 1989 delovala kot ministrica za izobraževanje in vzgajala bodoče zavedne državljane.

Danes svet politike obvladujejo sociopati in njihovi podrepniki, namesto resnih diskusij si protikandidati mečejo v obraz populistične krilatice in ljudstvu obljubljajo vse, kar si želi slišati. Svoj politični vzpon gradijo na podpihovanju netolerance in nasilja, širijo lažne novice in manipulirajo z indolentnimi državljani po socialnih omrežjih. In če primerjamo te tri zgodovinsko-politične ikone z današnjimi predsedniki držav in vlad, lahko ugotovimo, da se ni veliko spremenilo, le populizem je odprl Pandorino skrinjico vulgarizmov, ob katerih bi Imelda, Leila in Margot lahko le zardele.

Za naslov drame, ki pred nas postavi soproge treh nekdanjih diktatorjev in njihovega simultanega prevajalca Gottfrieda, naj bi si je avtorica Theresia Walser cinično izposodila citat nekdanjega libijskega voditelja Gadafija.