STA

Boris Pahor je bil kot korenina, ki vse do konca ne neha rasti in širiti svojega dometa. Tudi v poslednjih letih je bil njegov glavni cilj svoje spomine, od mladosti zaznamovane z odvzemom maternega jezika, preko taboriščne izkušnje do razmišljanj o totalitarizmih 20. stoletja, predati mladim. V njih je prepoznaval upanje v boljšo prihodnost.

Njegovo življenje bi lahko opisali tudi kot metaforo 20. stoletja. V Trstu živečega zamejskega pisatelja sta že v mladosti zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, trčil je v vse bistvene totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem in si zaradi kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi.

Bobo

Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske, leto pred začetkom prve svetovne vojne. V otroških in mladostniških letih je bil priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Leta 1920 je bil, komajda sedemleten, priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, spomin nanj pa je med drugim popisal v zbirki Grmada v pristanu (v prvi izdaji Kres v pristanu) ter v romanu Trg Oberdan. V zbirki novel Grmada v pristanu je opisal tudi travme, ki jih je kot 12-letnik doživljal ob odvzemu maternega jezika.