Vito Tofaj

»Čila je od mene mlajša osem let in je po poklicu restavratorka. Obe naju je precej zaznamovalo življenje v tujini. Kot najstnica sem se z njo in mamo najprej preselila v Lizbono, pozneje smo bile štiri leta v Strasbourgu, nato pa sem sedem let preživela v Parizu, kjer sem študirala dramsko igro,« pove Gorka, ki se je pred desetimi leti vrnila v Ljubljano, kjer so se ji odprla gledališka in televizijska vrata. V Pariz se redno vrača, v vsem tem času pa je njena stalnica njena sestra Čila.

»Zelo dobro se razumeva, imava enake vrednote in poglede na življenje in sva si kljub razliki v letih zelo blizu. Druga drugi sva vedno v veliko oporo. Vesela sem, kadar se slišiva ali dobiva v živo, saj imava vedno lahko zelo globoke in konstruktivne pogovore,« s posebno toplino v glasu pove Gorka in doda, da gresta občasno tudi skupaj ven na kakšen dogodek ali zabavo. Takrat pa druge povabljence, pa tudi prijatelje, včasih spravljata v zadrego, ko med seboj živahno klepetata v francoščini. »To je posledica skupnega odraščanja v tujini. Zaradi tega sva se še bolj povezali in od takrat tudi ohranili navado, da se še vedno kdaj pogovarjava v francoščini. To se zgodi kar samodejno ali pa takrat, kadar kaj pokomentirava in nočeva, da bi naju okolica razumela,« hitro razloži.