Adrian Pregelj

»Nostalgiji se ni mogoče povsem izogniti, to je v človeku, idealiziranje starih časov, mladosti. Z leti namreč veliko balasta in slabih reči odpade, ostane svetel spomin na mlada leta. Jaz se temu najraje izognem in gledam v prihodnost. Nostalgija je lepa, če je ni preveč, sicer je lahko breme, ki ti ne pusti naprej. Poznam preveč ljudi, ki se dušijo v spominih in se nikamor ne premaknejo. Če kdo pričakuje, da bo spet tako lepo, kot je bilo, se je sam onemogočil. Imam še toliko načrtov, da se mi s preteklostjo ne da ukvarjati, tudi albumov ne gledam, ne maram se preveč pogovarjati o starih časih in preteklosti. Nekako čutim, da nas to ovira.«

Mateja J. Potočnik/Zarja

Tudi njegova prijateljstva pretežno izvirajo iz poznejših let, ne iz otroških: »Moja družba, v kateri uživam danes, je v veliki meri iz mojega ljubljanskega življenja, kot pravim. Sam eno prijateljstvo gojim iz srednje šole, ki mi je zelo ljubo, vsi drugi prijatelji in prijateljice so novejšega datuma. Pred leti sem bil na obletnici mature, to je bilo po nekaj desetletjih srečanje z ljudmi, s katerimi sem preživel štiri čudovita leta. Bil sem nekoliko negotov, ali naj sploh grem, ali je to v redu, spet spomini, nostalgija, minevanje. Na koncu je bilo odlično, fenomenalno. Bili smo znova mladi in upam, da se kmalu spet dobimo.«

Celoten intervju si lahko preberete v aktualni številki revije NAŠA ŽENA/ŽENSKA.