Žiga Lovšin

Lucija Ćirovć je pretekli mesec obiskala Združene države Amerike, kjer je obiskala ventrilokvistično konferenco. Težave pa so se želela, ko je želela priti nazaj v Slovenijo. 

Žiga Lovšin

"To, da letališča požrejo ogromno časa. Najprej traja, da prideš do njega, potem, da te pregledajo s prtljago vred, potem sledi čakanje – na letališčih je pogosto treba biti tri ure prej. Potem se začne vkrcavanje na letalo, kar spet traja. Ampak to so običajni postopki. Dodatno zoprno pa je, ko se kaj zakomplicira – ko na primer zamuja letalo. Če je to direktno letalo na končno destinacijo, pomeni poznejši prihod, če pa je to povezovalni let za naslednje letalo, se lahko začne veselica. V mojem primeru sta zamujali dve letali. Najprej iz New Yorka v Atlanto, zato sem zamudila let v Benetke. Zadevo so rešili tako, da so me posadili na prvi možni naslednji let, v Pariz. Pozitivno je bilo to, da sem pristala v poslovnem razredu, čeprav sem imela navadno vozovnico, minus pa, da je tudi to letalo zamujalo in sem znova zamudila naslednji let proti Benetkam. Morala sem počakati naslednjega, kar je prineslo še dodatnih šest ur čakanja. V Benetke sem namesto ob 9.15 prispela malo pred polnočjo. A kalvarije še ni bilo konec: zamudila sem avtobusni prevoz do Ljubljane, naslednji pa je bil na sporedu šele ob 7.35 zjutraj. Zagato je rešila prijateljica, ki naju je s kolegom prišla iskat v Benetke. Sem že povedala, da se je to dogajalo 1. avgusta, ko vsi Italijani naenkrat krenejo na počitnice? Zato se je tudi vožnja po cesti podaljšala za eno uro. Doma, v postelji, sem bila ob 4.00. In tako se je pot domov, ki bi morala trajati 18, razvlekla na celih 36 ur," je za revijo Vklop razkrila Lucija.