Sašo Švigelj / M24

»Vendar se je vse skupaj začelo že v prvem razredu, takrat z verbalnimi napadi v obliki zasmehovanj. Besede bolijo, zelo, in puščajo rane na duši. Še posebej boleče je bilo dejstvo, da sem nadlegovanje doživela od sošolcev, ki sem jih imela za prijatelje. Bolela je torej tudi izdaja. Pred kratkim sem se srečala s temi, ki so se v šoli izživljali nad mano, bilo je boleče, priznam, vendar me je soočenje z njimi osvobodilo. Menim namreč, da je treba znati odpuščati, predvsem v imenu lastnega zdravja. Vem tudi, da ti otroci takrat niso znali ravnati drugače,« pove o svoji izkušnji z medvrstniškim nasiljem priljubljena pevka.

Razlog zanj prepoznava tudi v zavisti, »bila sem drugačna, imela sem talent, ki sem mu sledila, zaradi česar sem bila moteča. Tudi sicer opažam, da se med otroki nasilje pogosto rodi iz nekakšnih tekmovalnih nagnjenj. Kot učiteljica petja v svojih dveh glasbenih šolah sem v nenehnem stiku z otroki. Takoj ko zaznam, da se pri katerem od njih pojavi tekmovalnost ali zavist, odreagiram, se z otrokom pogovorim in ga spodbudim k sodelovanju. Otroke učim, da je pomembno, da sodelujemo, in ne tekmujemo, da se povezujemo, ker smo le tako lahko boljši, le tako lahko napredujemo. Ko opazim, da je nekdo med njimi šibkejši, jih spodbudim, da mu pomagajo,« pove.

Tibor Golob

»Otroke spodbujam, da energijo namesto v nezdravo tekmovalnost in v nagajanje drugemu raje usmerjajo v razvijanje svojih talentov. Apeliram tudi na starše, da naj pomagajo preprečiti nasilje, saj vse prepogosto slišim, da zagovarjajo nekakšno maščevanje – če te nekdo udari, udari nazaj. Ne, to ni dobro, saj nasilje rodi nasilje. Ne morem verjeti, da je v času tako visokega tehnološkega in družbenega razvoja med nami še vedno prisotna taka miselnost, kot da smo v srednjem veku! Menim tudi, da se nasilje ne sme prikrivati, nanj je treba odreagirati in to nemudoma. Tudi v šolah bi se morali tega bolj zavedati. V lastnem primeru o svojih težavah nisem govorila z nikomer v šoli, ker sem se jih sramovala. Sramovala sem se občutka, da sem 'padla', da mi je spodletelo. Ko je mama odšla v šolo in zahtevala, da nekaj ukrenejo, so mi pomagali tako, da so me poslali k psihologinji, vendar nisem prepričana, da so mi obiski pri njej kakorkoli pomagali … Takrat mi je najbolj pomagalo dejstvo, da sem imela močno oporo v mami in očetu. To je bilo najbolj dragoceno in zdravilno,« prizna.

Spodbuja tudi, da se v primeru nasilja pogovorimo z obema; žrtvijo in nasilnežem. »Pogovor pomaga obema, pogovor razkrije vzrok, zakaj je nekdo nasilen. Pomagati je treba obema,« je prepričana. Ne ozira se nazaj, svojo izkušnjo z nasiljem je predelala, jo odpustila. »In ne ukvarjam se z drugimi, le s sabo in s svojo osebnostno rastjo,« še sklene.

Prispevek je bil originalno objavljen v reviji Obrazi.