Foto: Alenka Stražišar Lamovšek

V začetku maja so se na mariborskem pokopališču prijatelji in svojci poslovili od Bojana Ferleša, moža priznane slikarke Irene Polanec. Bojan je bil znan kot duhovit in srčen človek, ki je v stiski pomagal tako ljudem kot tudi zapuščenim živalim, tako da ne preseneča, da je bila na pogrebu velika množica, pa čeprav so imeli v mislih pogreb v intimni družbi in je zato za pogreb Irena povedala samo nekaj prijateljem.

Osebni arhiv

»Moj mož je imel raka in je torej vedel, kaj ga čaka. Želel si je zelo intimen pogreb, zato ni bilo osmrtnice, je pa prišlo veliko znanih Slovencev, tako da sem bila ponosna, saj vem, da bi mu to veliko pomenilo. Njegov pepel smo raztresli, kar sem prvič videla, ampak vsi so komentirali, da je lepše biti na kot v zemlji. Natanko v času raztresa pepela se je na nebu pojavil križ, ker sta se dve letali križali. Jaz sicer nisem verna, a me je to res fasciniralo,« je povedala Irena. Sicer pa se je ob grobu zvrstilo več govorcev, ki so omenjali njegovo dobro srce in veliko ljubezen do žene. Ker niso želeli klasičnega govora, so spregovorili prijatelji Magda Tovornik, Franci Pliberšek, Andrej Gaberi in Vinko Šimek. Najbolj ganljivo pa je bilo, ko je zapela prijateljica Tereza Kesovija pesem Katedrale.

»Ona je oboževala mojega moža in je zapela spontano.« Bojan in Irena sta bila poročena štirideset let. Spoznala sta se na njeni prvi razstavi v Sloveniji. »Zaradi njega sem ostala v Mariboru in se nisem vrnila v Pariz. Ljudje pravijo, da se je simbioza med nama videla na vsakem koraku. Bil je krasen mož, moj podpornik, moja desna roka. Prej je bil direktor podjetja, ampak je to pustil in začel z veliko ljubeznijo delati okvirje za moje slike. Skrbel je za vse, da sem jaz lahko samo slikala. Zato sem zdaj izgubljena. Pogrešala ga bom. Ampak življenje gre naprej …«

Osebni arhiv Irene Polanec