Tibor Golob

Sebastian in Alen sta si zelo podobna v pogledu na svet in življenje. »Oba verjameva, da se iz vsega, kar se zgodi, vedno izcimi nekaj dobrega in da se tudi slabe stvari zgodijo z namenom,« pove glasbenik, medtem ko njegov brat naniza nekaj razlik: »Sebastian je precej bolj zadržan v družbi in se zasebno raje drži zase, medtem ko sem sam veliko bolj družaben in veseljaški. Enako tudi življenje jemljem bolj sproščeno, on pa ves čas snuje načrte in skače na sto in en konec. Mogoče je to pogojeno tudi s tem, da imam sam doma družino, ki je Sebastian nima, in so zato prioritete nekoliko drugačne.«

Brata pa seveda ne bi bila brata, če se med seboj ne bi kdaj tudi zbodla. »Na živce mi gre, da je toliko višji od mene. (smeh) A šalo na stran: pri njem najbolj cenim to, kako spreten je. Zase vem, da sem v naboru svojih talentov omejen. Sem pač umetnik v družini, ki se ne znajde najbolje, recimo pri kakšnih ročnih opravilih. Alen je tisti, ki obvlada vse: če ga boš postavil v pisarno, jo bo uredil, kot se šika, če mu boš rekel, naj zgradi letno teraso, kot je to storil letos, jo bo – in se ne bo podrla, kot bi se moja.«

Zato pa na drugi strani Alenu marsikdaj prav pride tudi Sebastianov perfekcionizem. »Večkrat ga zato prosimo za pomoč, ko imamo v službi kakšne dogodke. No, če sem bolj natančen, mu kar prepustimo organizacijo, ker vedno vse izpelje vrhunsko.«