Marko Vavpotic / M24

Nik Triler je najmlajši udeleženec letošnjega šova Kmetija. Njegovo spoznavanje s svetom kamer, lastnimi čustvi in odzivom zunanjega sveta je bilo zato še nekoliko težje, nenazadnje ni prav dobro vedel v kaj se podaja in kaj lahko pričakuje. Kako je vse skupaj doživel in kako je izkušnja vplivala nanj in na njegovo življenje, pa nam je zaupal v kratkem klepetu …

Med vlogo gledalca in vlogo akterja v resničnostnem šovu je velika razlika. Vas je presenetilo, kako drugače se vse odvija, ko ste šov doživeli na lastni koži?
 

Da, zagotovo sem bil presenečen nad celotnim potekom šova. Mislil sem, da vse skupaj poteka zelo enostavno, vendar je to kar težek projekt, zato vsa čast produkciji.

Del šova ste lahko tudi sami spremljali kot gledalec, kakšni so bili občutki, ko ste se videli na ekranu?

Na začetku sem se komaj gledal, a čez čas se navadiš. Zelo težko sem se poslušal, saj se mi zdi, da imam grd glas, ampak se tolažim s tem, da vsi tekmovalci pravijo zase enako.

POP TV

 
Zvrstili so se tako lepi, kot neprijetni trenutki, a če pogledava iz druge strani, se lahko iz prav vsake izkušnje nekaj naučimo. Do kakšnega spoznanja ste prišli glede sebe?

Da, veliko slabih stvari se je zgodilo, vendar se mi zdi, da je bilo več  lepših. Zdi se mi, da moram bolj verjeti vase, biti nasploh bolj samozavesten.

Kaj vam je najbolj manjkalo tekom obdobja večtedenske izolacije?

Na začetku lahko rečem, da mi je manjkal telefon, tako da sem se nenehno prijemal po žepih, ampak ti kmalu uide iz glave, tako da ni bilo večjih težav.
 
Kakšni so odzivi ljudi, ki jih srečujete in ki vas prepoznajo kot tekmovalca, finalista Kmetije?

 
Lahko rečem, da so odzivi ljudi kar pozitivni, veliko me ustavljajo, me prosijo za fotografijo, sprašujejo o dogodkih na kmetiji itd. Z veseljem si vzamem čas za njih. So tudi tisti slabi komentarji, a se na njih ne oziram, vsak ima svoje mnenje, zato to spoštujem.

Miro Majcen