Profimedia

Do tega pogosto pride zaradi preteklih slabih izkušenj, napačne predstave ali nepoznavanja pasje govorice. Jana Miklič je ena od prostovoljk društva Tačke pomagačke, ki se ukvarja tudi s pomočjo pri premagovanju tega strahu, in nam je pomagala s konkretnimi napotki, kako se takega strahu znebiti.

Po raziskavah se različne fobije razvijejo pri približno devetih odstotkih ljudi, strah pred živalmi in s tem tudi psi (kinofobija) pa je med najpogostejšimi – takoj za strahom pred pajki in kačami. Čeprav se več ljudi boji pajkov in kač, je strah pred psi večja težava, saj so psi v naših življenjih mnogo pogosteje. Lahko preprečuje ali omejuje stike s prijatelji in sorodniki, obiske parkov in druge običajne dejavnosti. 

Otroci so prikrajšani za samostojno gibanje v okolici in doživljajo vsakodnevno anksioznost. Društvo Tačke pomagačke s terapevtskimi psi že vrsto let uspešno deluje v šolah, vrtcih in socialnih ustanovah, kjer pomaga otrokom s posebnimi potrebami, starejšim … Čedalje pogosteje so se nanje obračali tudi zaradi strahu pred psi, zato bodo v teh dneh predstavili priročnik za odpravljanje strahu pred psi Od strahu do prijateljstva, ki je namenjen tako njihovim vodnikom terapevtskih psov kot tudi učiteljem, staršem ter vsem, ki bi radi pomagali otrokom in starejšim, ki se spopadajo s to težavo.

Na pomoč, pes! 

»Kinofobija se razlikuje od običajnega strahu pred psi, saj lahko človek doživlja močno anksioznost že ob misli na psa, kar pogosto vodi v izogibanje situacijam, kjer bi lahko prišlo do srečanja z njim. Čeprav se mnogi zavedajo, da je njihov strah nesorazmeren ali neracionalen, ga ne morejo premagati. Njihov odziv je samodejen, takojšen in nenadzorovan. Pogosto vključuje reakcije, kot so omotičnost, potenje, povišan srčni utrip, bolečine v prsih, slabost, tresenje, jok, kričanje, suha usta, občutke dušenja, groze, izgube nadzora, panike ter močno željo po pobegu,« pojasni Maja Vidačić, mag. psihologije in soavtorica omenjenega priročnika.

Čeprav se mnogi zavedajo, da je njihov strah nesorazmeren ali neracionalen, ga ne morejo premagati. Njihov odziv je samodejen, takojšen in nenadzorovan.

Kinofobija se lahko razvije zaradi travmatične izkušnje s psom v preteklosti, pri čemer ni nujno, da je bil človek napaden, dovolj je že, da je bil priča strah zbujajočemu dogodku s psom. Vedno pogosteje pa je razlog socialno učenje, saj so mnogi starši preveč zaščitniški ali imajo sami velik strah pred psi, ki ga prenašajo na otroke. 

Profimedia

»V društvu imamo vprašalnik, skozi katerega poskušamo ugotoviti, zakaj je prišlo do fobije. Pri vsakem je zgodba malo drugačna. Še posebej pri otrocih domišljija naredi svoje. Kot najpogostejši vzrok zadnje čase opažamo preveč zaščitniške starše, ki pretirano reagirajo, kadar srečajo psa. Ker otrok ne razume reakcije staršev in ima poleg tega bujno domišljijo, se mu lahko razvije fobija.

Pri otrocih ponavadi ta strah sčasoma izzveni, še posebno kadar so deležni pozitivnih izkušenj. Recimo: sošolec ima kužka in se počasi navadi na druženje s psom. Če pa strah ne mine in se razvije v fobijo, nastane problem, ki zelo zniža kakovost življenja. Niti predstavljati si ne morete, kako daleč lahko gre vse to. Še sama sem bila presenečena, ko sem spoznala otroka, ki ni mogel niti slišati besede pes! Pokril si je ušesa, že ko je slišal besedo pes, ko pa je videl fotografijo psa, je bila reakcija še hujša.

Ob srečanjih pogosto pride do dihalnih stisk in paničnih napadov. Če živijo v mestnem okolju, to pomeni, da ne morejo niti v trgovino,« pravi Jana in nadalje pojasni, da se starši na društvo običajno obrnejo, kadar se pojavijo težave pri otrocih, ki bi morali že biti samostojnejši, pa zaradi strahu ne morejo sami v šolo in domov, saj doživijo napad strahu samo ob misli, da bi srečali psa. »Na nas pa se obračajo tudi šole, ki imajo zaradi takih otrok težave, kadar gredo z učenci izven šolskega okolja, kjer vedno lahko srečajo psa.«

Ob srečanjih pogosto pride do dihalnih stisk in paničnih napadov. 

Prijazni kuža terapevt

Pomoč, ki jo ponudi društvo, je zelo individualna, saj se prilagajajo vsakemu posameznemu primeru. Društvo določi vodnika, ki vodi program od začetka do konca. Kako dolgo bo trajalo, je odvisno od posameznika, saj so težave in odzivi zelo različni. Nekateri otroci se, recimo, bojijo samo psov z izbuljenimi očmi, drugi vseh. Program obsega osem korakov. Ko se otrok počuti na nekem koraku dovolj varno, lahko napreduje na naslednjo stopnjo. 

»Včasih nekdo napreduje hitro, ko pa ga soočimo s psom v gibanju, ugotovimo, da smo napredovali prehitro. Otroka moramo navajati tudi na to, da kuža priteče k njemu. Otroci se velikokrat precenijo, zato je pomembno, da so psi vodljivi in sposobni takoj prekiniti dejavnost, ki otroku predstavlja strah,« pojasni Jana.

Profimedia

Za uspešnost programa je prav zato pomembna izbira psa. Terapevtski psi so primerni, ker imajo opravljene tečaje iz poslušnosti, so kinološko preizkušeni, mirnega značaja, stabilni in vodljivi. V društvu imajo že več kot 70 terapevtskih psov, še 20 pa jih je v fazi pripravništva. Tako številni so, ker delujejo po vsej Sloveniji na različnih področjih. Jana pravi, da je zelo pomembno tudi, kako otroku predstavimo psa. 

»Pomembno je, da se otrok identificira z njim. Pred kratkim sem delala s štiriletnim dečkom. Doma imam dva psa – starejšega prinašalca, ki je zelo umirjen in idealen za takšno pomoč, ter zelo živahnega mešanca. Kadarkoli je deček prišel k meni na terapijo, sem živahnejšega psa zaprla v drug prostor. Enkrat me je fantek vprašal, zakaj to delam, pa sem mu razložila, da je ta pes še otrok, tako kot on, in zato zelo živahen, da rad teče, se igra z žogicami, kdaj ne uboga tako kot vsi otroci … in da se bojim, da bi se ga ustrašil. A očitno sem ga opisala tako, da se je deček s psom identificiral, in prosil me je, ali lahko naslednjič spozna tega pobalina. Čeprav bi bil v večini primerov ta pes za terapijo neprimeren, je v tem primeru delovalo. Dečku je bil všeč in se je hitro znebil strahu pred njim.«

Psa na vrvico ob družini z otroki! 

Jani se zdi zelo pomembno, da vedno pripnemo psa na vrvico, kadar opazimo, da se nam približuje družina z otroki. Če se otrok boji psa, naj ga nihče ne sili k druženju. To velja tako za starše, ki strah pred psom pri otroku težko sprejmejo, kot za dobronamerne lastnike psa, ki želijo otroku pomagati. Čeprav to počnemo z dobrimi nameni, dosežemo nasproten učinek, saj s tem otroku sporočamo, da ne razumemo, kako se počuti. Otrok se mora počutiti varno, in če je negotov, lahko rečemo: pes je na vrvici, ob moji nogi. Če želiš, se mu lahko približaš, kadar boš  želel. Tako mu damo občutek varnosti.

Če se otrok boji psa, naj ga nihče ne sili k druženju. 

Kako preprečiti strah pri otrocih

Predvsem naj se starši izogibajo paničnim reakcijam ob srečanju s psom. »Predlagam, da otrokom, ki jih je strah, berejo zgodbice, predvajajo risanke ali filme o pasjih junakih, saj tudi tako obrnejo razvoj strahu. Ob srečanju s psom naj bodo do njega nežni in naj se doma po srečanju o tem pogovorijo z otrokom. Obiskujejo naj prijatelje, ki imajo socializiranega in zelo vodljivega psa. Priporočljiva je tudi igra vlog s plišastimi igračami o okoliščinah, ki se vašemu otroku zdijo strašne, saj se bo doma počutil varnega,« svetuje Jana.

Profimedia

Srečanje s psom

Otroci zelo pozorno opazujejo svoje starše, zato je nujno, da se tudi ti pravilno vedejo ob srečanju s psom. Pomembno je razumevanje pasjega sporazumevanje, ki je drugačno od človeškega. Gibanje naravnost proti psu in pogled naravnost v oči v pasjem jeziku pomenita grožnjo ali sta za psa vsaj zelo neprijetna, zato se temu izogibajte. K psu se pomaknemo nekoliko od strani in ga gledamo s kotičkom očesa.

Nad psa se tudi ne sklanjamo, ga ne objemamo, božamo po glavi ali mu segamo preko glave. Prav tako v bližini psa ne kričimo in ne delamo hitrih gibov, da ga ne prestrašimo. Preden se tujega psa dotaknete, vprašajte lastnika za dovoljenje. Če vam dovoli božanje, počepnite in počakajte, da se vam pes sam približa.

Srečanje z neznanim psom brez lastnika

Otroku vedno razložimo, naj se srečanjem z neznanimi psi, ki so brez lastnika, poskuša izogniti. Če takega psa vseeno sreča, naj ostane miren in naj ne kriči. Roki naj bosta ob telesu, pogled pa uprt v tla. Ta položaj (bodi kot drevo) psu sporoča, da ni ogrožen, in bo odšel. Otrok se lahko tudi zvije v položaj želvice, tak se psu ne bo zdel več zanimiv. »Predlagam, da starši vadite tak položaj doma. Otrok bo tako oborožen z znanjem, kako mora reagirati, kadar sreča psa, ki se ga boji, in bo imel občutek večjega nadzora,« svetuje Jana.

Koraki pri premagovanju strahu pred psom

»Pomembno je, da so postopni, sistematični in dobro načrtovani. Vključitev v program mora biti prostovoljna, srečanja pa čim bolj redna. V program so vključeni izkušeni vodniki, ki imajo dolgoletne izkušnje z delom z otroki. Dejavnosti morajo biti zanimive in zabavne ter prilagojene otrokovim interesom. Le otrok, ki je motiviran in rad hodi na srečanja, bo hitro napredoval.

Začnemo tako, da pes piše otroku pisma, nadaljujemo z ogledovanjem fotografij psa pri različnih opravilih. Ko se pes že malce približa, ga otroci radi fotografirajo, mu berejo, ga rišejo, pečejo piškote, pozneje pa se že z njim igrajo veterinarje ali pasje frizerje. Aktivnosti seveda prilagodimo oddaljenosti psa od otroka in njegovim interesom. Zato morajo biti vodniki potrpežljivi in vredni otrokovega zaupanja, da se bodo držali zagotovil, ki so jih dali otroku. Kajti če enkrat izgubimo zaupanje otroka, mu ga bomo težko povrnili,« razloži Jana.

Spremenili so mi življenje

Šadeja Zorko o svoji izkušnji premagovanja strahu: »Neverjetna energija in potrpežljivost kužkov in lastnikov sta me nežno vodili iz labirintov strahu pred psi, ki je pred tem v veliki meri upravljal moje vsakodnevno življenje. S postopnim, a vztrajnim pristopom sem spoznavala pasji svet. Ta se je zdel čedalje manj strašljiv. Vedno sem imela priložnost stopiti nazaj in si s tem zagotoviti varnost, ki je bila zame tako pomembna. Od veliko dodatno prehojenih metrov v izogib kosmatincem vseh vrst do skupne fotografije v objemu kar petih kužkov – to se sliši res neverjetno. A je uspelo. Spremenili so mi življenje. Hvala.«

Več kot pet desetletij strahu

Mojca, 78 let: »Imela sem 12 let, ko me je napadel večji podivjani pes. Še danes imam na bedru vidne brazgotine, ki me spominjajo na ta dogodek, ki me je zaznamoval. Od napada sem se psov grozno bala. Ni bilo pomembno, ali je pes majhen ali velik, čim sem ga zagledala, sem od strahu kar otrpnila. Velika prelomnica je bila zame, ko so z zakonom lastnikom določili, da morajo imeti pse na vrvici.

Odtlej sem lažje šla iz stanovanja in se nisem že vnaprej bala, kaj se bo zgodilo pri srečanju s psom. Še mačk sem se grozno bala, kaj šele psov! Šele pred kakšnim desetletjem sem bila sposobna biti v bližini kakšnega manjšega psa, seveda je moral biti na povodcu. V zadnjem času ima kar nekaj mojih znancev in prijateljev pse, tako da sem večkrat v stiku z njimi. Pri tistih, ki jih pogosteje srečujem, sem sicer še previdna, vendar je strah zdaj precej manjši. Pomoči pri spopadanju s strahom nisem imela, saj je takrat niti ni bilo na voljo. Vsekakor se mi zdi dobro, da se zdaj otrokom pomaga pri premagovanju strahu, saj taka fobija resnično otežuje vsakodnevne aktivnosti glede na to, da je psov povsod veliko.«