Pexles, Jana

Na Kliku so me vljudno opozorili, da mi bodo vsak hip potekli dokumenti. Porkaduš, sem rekla in si ogledala osebno pa potni list. Prav so imeli.  Človek pač nima nobene zasebnosti več, povsod sami vohuni. Šla sem torej k fotografu in mu jasno povedala, za kaj potrebujem fotografije. In jih je naredil. Molče sem jih vzela in šla k drugemu fotografu. Bile so še grše. Tretjemu sem kar naravnost povedala, da ne pričakujem, da zna čarati, ampak vsaj prepoznavna naj bom. Torej lepa. Z vzdihom me je vrtel po stolu in mi priporočal različne grimase ter na koncu napravil kar spodobne fotografije. Z njimi sem potem šla na občino, a so jih zavrnili, češ da se na njih smejim. Resne morajo biti. Torej sem jim dala grde fotografije, ki jih skeniranje na dokumente še malo pogrša, saj nisem nameravala še enkrat stati v dolgi vrsti. Bom pač pokazala dokumente le, če mi bodo s pištolo merili v glavo.

          Nakar me je doletela še ena nesreča. Tudi babico so bankirji opozorili, da ne bo več dobila prebite pare, če ne podaljša dokumentov, in tako se je začelo vse znova. Najprej sem jo poskušala sama fotografirat, v laboratoriju so sicer naredili fotko, a so zmajevali z glavo. Ne bodo je sprejeli. Prav so imeli.  Potem smo babico le prepričali, da se bo morala potruditi do fotografa, in za spremstvo si je izbrala svojo precej mlajšo sestrično. Če prav razumem, je tudi njej potekla veljavnost osebne izkaznice. 

          »Pridite sem, preden jo ubijem! Fotograf mi bo pomagal in njegova asistentka tudi!  Na sodišču si bomo delili krivdo!«  se je babica drla v telefon nekaj ur po tistem, ko sta se šli s sestrično fotografirat. Cenjeni soprog se je kar v trenirki zakadil v avto in šel reševat ugled naše družine, ki v svoji bogati zgodovini sicer premore goljufe, tatove, pijance in norce, morilcev pa  še nimamo.

           Iz zmedenega poročila vseh pričujočih sem izluščila približno tole: sestrična ni bila prav nič zadovoljna s svojimi portreti, kar sicer globoko razumem.  Le čemu je zapravljala za kozmetičarko, ki ji je polikala gube, in za frizerja, ki je poskril sive lase, ko pa je videti na fotografijah kot presušen krompir, se je drla.  Že kar takoj prvemu fotografu je povedala, da ne obvlada svojega posla in da ne zna ravnati niti z lučmi, niti s filtri, niti z ničimer. Menda ji je besno vrgel fotografije pred nos kar brezplačno, samo pobere naj se, in potem sta šli z babico k naslednjemu. Pokazala mu je fotografije od prejšnjega in povedala, da noče biti takšna.

             »In res je bila drugačna. Ni bila več rjav krompir, ampak sivkast, fotograf je pojasnjeval, da jo je tako osvetlil zato, da se ne bi videle gube,« je besnela babica, ki svojih fotografij  niti pogledala ni. Kakšne gube, saj jih nimam, je vreščala sestrična, plačala fotografije in odsopihala k naslednjemu fotografu; tudi njemu je seveda pokazala izdelke prejšnjih dveh in posebnosti na njih podčrtala s flomastrom, da bi ja bil dovolj pozoren. Tako sta prepotovali vse mesto, dokler ju ni prišel rešit cenjeni soprog ter ju odpeljal še k staremu, sitnemu fotografu, ki ga pozna od otroštva. Ta si je najprej ogledal vse prejšnje portrete, zagodrnjal, da se iz »dreka putra pač ne da narediti«, škljocnil in ji vrgel fotke pred nos. Ni sicer skakala od veselja, a se je sprijaznila z njimi. Drugega jih itak ni preostalo.-

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.