Nika Grizila

To je bilo najnapornejše potovanje, na katerem sem kdaj bila; ker je Japonska daleč in ker je toliko zanimivosti, sva z Alvarom bezljala naokrog od jutra do večera, a sva kljub temu videla le najosnovnejše. Najbolj naju je presenetil življenjski slog Japoncev, ki po eni strani živijo z vrhunsko tehniko, po drugi strani pa nosijo odpadke domov, ker ni košev za smeti, kadijo v bifejih in so pripravljeni umreti za svojega delodajalca.

Nikar ne ponujajte napitnin

Zdi se, da po pandemiji vsi potujejo samo še na Japonsko. Lani jo je obiskalo več turistov kot kadar koli, kar 36,87 milijona, kar je 47 % več kot leto prej. Že v prvih mesecih letošnjega leta so dosegli 10 milijonov obiskovalcev, kar je najhitrejša rast doslej. Tujci prihajajo z vseh koncev sveta – navdušujejo jih japonska kultura, tehnologija, kulinarika, gostoljubnost in varnost.

Konec marca in v začetku aprila je okoli cvetočih dreves prava norija, vsi, tako domačini kot turisti, se hočejo med njimi fotografirati, tudi letalske vozovnice in hotelske sobe so med sezono cvetenja dražje.

Na Japonskem so storitve zares na zavidanja vredni ravni – v hotelih, barih, restavracijah in trgovinah so vsi zaposleni izjemno prijazni in ustrežljivi. Ne trudijo se, ker bi si radi prislužili napitnino, temveč to dojemajo kot del svoje službe. Napitnine se na Japonskem načeloma ne dajejo – to čutijo kot nekaj nepotrebnega in celo nevljudnega. V restavraciji z ramnom, tradicionalno juho z rezanci, sem bila priča nerodnemu pogovoru med natakarico in ameriškim gostom, ki jo je poskušal prepričati, naj obdrži drobiž, ona pa mu ga je toliko časa vsiljevala nazaj, da je na koncu popustil in ga vzel.

Tišina na javnem prevozu

Na japonskih vlakih, metrojih in avtobusih se ne telefonira, govori na glas ali brez slušalk posluša glasba. Povsod so znaki, ki zahtevajo tišino, česar se človek hitro navadi. Ta tišina pa se ne nadaljuje na ulicah, kjer trgovine na ves glas predvajajo reklamne pesmi. Japonski hitri vlaki (šinkansen) niso samo tihi, ampak dosežejo do 320 kilometrov na uro. Niso sicer najbolj poceni, a ker so hitri, udobni in točni, vozovnico pa je mogoče kupiti tik pred odhodom, so priljubljeni med turisti in domačini.

Vagoni za ženske in maske

V večjih mestih imajo dobro delujočo podzemno železnico, kjer so nekateri vagoni ob določenih urah namenjeni izključno ženskam. To je ukrep proti spolnemu nadlegovanju, ki se dogaja zlasti na prenatrpanih jutranjih vlakih. Poleg tega je na japonskem javnem prevozu popolnoma običajno videti ljudi, ki nosijo maske, nekateri jih celo na ulicah, bodisi ker so bolni in ne bi radi koga okužili ali ker imajo alergijo na cvetni prah. To so sicer počeli že pred pandemijo, se je pa navada zaradi nje okrepila.

Zadnji metro neha voziti med polnočjo in eno zjutraj, taksiji pa so precej dragi, zato zamudniki velikokrat prenočijo v tako imenovanih manga kavarnah, kjer se da za malo denarja, nekje med 10 in 20 evrov, prenočiti v zasebnih sobicah. Te so zelo majhne in imajo po navadi naslanjač ali majhen kavč, včasih celo posteljo. Ponujajo ogromno mang (japonskih stripov), računalnik z internetno povezavo, pijačo in hrano.

Nika Grizila

Med hojo se ne jé

Na Japonskem je izredno preprosto priti do hrane in pijače. Na vsakem koraku je kakšen avtomat s sokovi, čaji in kavo v plastenkah, tako hladno kot vročo. Zelo pogosti so tudi supermarketi konbini, ki so odprti tudi ponoči in prodajajo svežo, že pripravljeno hrano, vse od solat, sušija in ocvrtega piščanca do trdo kuhanih jajc in raznih sladic. Te trgovine imajo tudi kavomate, bankomate, osnovna zdravila in kozmetiko, nimajo pa veliko sadja (in kar imajo, je zdelo drago). Kljub temu da je v trgovinah, na stojnicah, tržnicah in v številnih restavracijah mogoče dobiti hrano za s seboj, jo je nevljudno jesti med hojo, na kar opozarjajo napisi, ki pa jih veliko turistov ignorira.

Tipične restavracije izakaja so pogosto zelo majhne in na pogled bolj klavrne, a je hrana odlična. Strežejo japonsko različico tapasov: ocvrtega piščanca, ribe na žaru, razne ražnjiče, juhe in solate, ponekod pa tudi tofu in edamame. Japonska kuhinja sicer veliko bolj temelji na mesu in ribah, kot sem pričakovala. Ker sem vegetarijanka, Alvaro pa ne, sva večkrat obedovala posebej – jaz na stojnici s sladkim krompirjem, on pa v kakšni bolj tradicionalni restavraciji.

Zadnji zajtrk

Tako sva preživela tudi zadnje jutro v Osaki: Alvaro je na tržnici jedel jeguljo z rižem, jaz pa sem šla na zajtrk v lokalno kavarno. Bila sem edina tujka in verjetno tudi edina oseba, mlajša od 70 let. Kavarna je bila polna upokojencev, ki so se vsi poznali med seboj. Nekdo je imel psa, ki je šel pozdravit čisto vsakega prišleka, mene pa ni niti povohal, čeprav sem ga ves čas vabila. Vsi smo jedli isto: debel kos kruha, trdo kuhano jajce, maslo in črno kavo. Vsaj polovica gostov je kadila; to je danes v večini barov in restavracij sicer prepovedano, a še vedno obstajajo lokali, kjer je kajenje dovoljeno. Ker jajca nisem takoj pojedla, mi je natakarica pokazala, kako ga razbiti. Verjetno si je mislila, da bedasti turisti še tega ne znamo.

Straniščna deska – priljubljen spominek

Turisti so začudeni, ker Japonska tako rekoč nima košev za smeti na ulicah in v parkih, saj vsi svoje odpadke nesejo domov. Imajo stroga pravila ločevanja, ki bi jih bilo z javnimi koši za smeti težko upoštevati. Pomanjkanje košev gre pripisati tudi terorističnim napadom leta 1995, ko je verski kult Aum Šinrikjo na podzemni železnici v Tokiu izvedel napad z živčnim bojnim strupom sarinom. Oblasti so koše torej odstranile tudi zato, ker so se bale, da bi lahko teroristi vanje skrili bombe.

Številni turisti odnesejo domov desko za WC, ki zadnjico oprha, posuši, ogreje, zraven pa tudi prepeva.

Na javnih straniščih napisi turiste opozarjajo, naj svojih smeti ne puščajo tam, a mnogi to vseeno počnejo. Priznati moram, da ni najbolj priročno zjutraj spiti kavo, nato pa moker kartonast lonček ves dan nositi s seboj. So pa javna stranišča sicer zelo čista, vedno imajo papir, velikokrat pa tudi pametne straniščne školjke, ki so na Japonskem običajne. Te zadnjico oprhajo, osušijo in ogrevajo, predvajajo pa celo glasbo ali šum, kar uporabniku omogoča zasebnost, če je izločanje preglasno. Ko sva bila na vodenem ogledu tokijske soseske Šinjuku, nama je vodnik povedal, da si pametno školjko veliko tujcev kupi za domov (kupita se samo pokrov in škatlica z gumbi).

Preberite tudi:

• Le nekaj ur vožnje iz Slovenije vas pričaka italijanski biser
• 7 manj znanih grških otokov, kjer (še) ni turistične gneče 
• Ženske nadzorujejo 82 % odločitev o družinskih potovanjih

Umreti za delodajalca

Večkrat sva videla delavce, ki so bili videti dovolj stari, da bi morali biti že nekaj let v penziji. Japonci naj bi se uradno upokojili pri 65 letih, a jih veliko dela tudi pri 70 letih in več, kar spodbuja tudi vlada. Populacija se stara, v povprečju živijo do 85. leta, delavcev pa primanjkuje, saj imajo malo otrok, v povprečju 1,3 na žensko. Japonska je bila vedno precej stroga glede imigracij, in čeprav danes sprejemajo več tujih delavcev, so te številke še vedno precej nižje od številnih drugih držav. Japonska je do tujcev zadržana in ponekod celo niso dobrodošli.

Nika Grizila

Japonci uradno delajo osem ur na dan, s tem da imajo eno uro neplačanega časa za kosilo, torej so v službi devet ur. V resnici pa večina ljudi opravi veliko neplačanih nadur. Mnogi so v službi po 10 ali celo 12 ur; nevljudno je iti domov, preden gre šef. Veliko delavcev čuti globoko povezanost s podjetjem, nekateri celo ne izkoristijo dopusta. Hierarhija na delovnem mestu je zelo stroga, dati odpoved mnogi vidijo kot nekaj sramotnega, pogovori o duševnem zdravju pa so še vedno precej stigmatizirani. Obstaja celo izraz karoši, ki pomeni »smrt zaradi čezmernega dela«. Ta smrt pa je nemalokrat tudi posledica samomora; veliko je zgodb o obupanih delavcih, tudi zelo mladih, ki so se počutili ujete in so si vzeli življenje. Čeprav je vlada nadure že poskušala omejiti, trudijo se izboljšati tudi področje duševnega zdravja, ti problemi še vedno obstajajo, zlasti v tradicionalnih podjetjih.

Obstaja celo izraz karoši, ki pomeni »smrt zaradi čezmernega dela«. Ta smrt pa je nemalokrat tudi posledica samomora.

Gejše niso prostitutke

Na nekaterih ulicah velikih mest stojijo hostese, oblečene kot sobarice, in mimoidoče, zlasti moške, vabijo v posebne kavarne, tako imenovane maid cafes. Ne gre za prostitucijo ali kaj podobnega, temveč za kombinacijo kavarne, japonske kulture cosplay (oblačenje v razne like) in koncepta kawaii (vse, kar je ljubko). Ta dekleta svoje stranke kličejo »gospodar« in z njimi govorijo z visokim, piskajočim glasom, kar je tem moškim menda izredno všeč.

S prostitucijo se kljub zmotnemu prepričanju številnih turistov ne ukvarjajo niti gejše. Te zabavajo goste, a zgolj s pogovorom, petjem, igranjem inštrumentov in plesa. Kjoto, zlasti nekatere ulice v zgodovinski soseski Gion, je znan po svoji dolgoletni kulturi gejš, čeprav jih danes ni več veliko, jih je pa zvečer še vedno mogoče opaziti, ko vstopajo v čajnice in restavracije, kjer delajo. Čeprav se ne hostese ne gejše ne ukvarjajo s prostitucijo in je ta na Japonskem v teoriji prepovedana, se v praski pojavlja.

V posebnih zdraviliščih je mogoče iti na masažo, ki vključuje spolne storitve, v soseski Akihabara v Tokiu pa imajo v »trgovinicah« na glavnih ulicah kataloge z dekleti, ki pridejo na dom. Obstajajo tudi bari, ki se ukvarjajo s prostitucijo, in včasih se zgodi, da turisti vanje vstopijo pomotoma, a ponekod goste, ki ne govorijo japonsko, zavrnejo.

V Akihabari imajo tudi večnadstropne erotične trgovine, kjer prodajajo izdelke, ki so za povprečnega Evropejca precej šokantne: rabljene spodnje hlačke in lutke v velikosti otrok. Dejanska otroška pornografija je seveda prepovedana, a vse, kar je zgolj fiktivno, je dovoljeno. Tudi nekateri žanri mang vsebujejo teme in prizore, ki jih v zahodnjaških knjigah ne najdemo. Kultura čudaških fantazijskih svetov, zlasti na področju spolnosti in raznih tabujev, se je razvila tudi zaradi stroge cenzure med ameriško okupacijo po drugi svetovni vojni. V povezavi s tem se je v sedemdesetih letih začelo omenjati tudi kulturo otaku. Otaku so posamezniki, ki so pri čem zelo strastni, zlasti pri animejih (japonskih risankah), mangah in videoigricah. Ne obstajajo samo na Japonskem, temveč povsod po svetu.