Mateja J. Potočnik

Kako kot krajinska arhitektka gledate recimo na spremembe v prestolnici?

Ljubljana me zanima ne le kot krajinsko arhitektko, ampak tudi zato, ker sem rojena Ljubljančanka. To je moje mesto in težko gledam, kako se mi odtujuje. Res so spremembe del širšega procesa, vendar bi mestna politika lahko sprejemala odločitve, s katerimi bi mesto ohranjala prijazno in lepo tudi za prebivalce. Zaradi poklica me mesto zanima tudi z vidika vloge mestnih zelenih površin.

Zelenje ima v mestu vsaj trojno vlogo. Prvič, ljudem izboljšuje bivalne razmere (zrak, mikroklima, zadrževanje deževnice ..,. veča pa tudi pestrost živalskih in rastlinskih vrst), drugič, omogoča jim stik z naravo, pa tudi medsebojne stike, saj so to vsaj toliko prostori srečevanja, kot so prostori umika iz mestnega vrveža. Tretja vloga je oblikotvorna – tudi zelenje daje mestu podobo. Odkar so podnebne spremembe intenzivne in očitne, sta prvi vlogi še pomembnejši, saj se v parkih tudi hladimo. Več ko je zelenja, hladnejše je mesto. Zato lahko govorimo že kar o vlogi za odpornost mest proti podnebnim spremembam. Ljubljana se bo segrela in na to se moramo pripravljati že danes. Potrebujemo več sence, več prepiha, več vetrnih koridorjev, več lovilcev prahu, več možnosti zadrževanja padavin, skratka, več zelenih površin …

»Govoriti o Ljubljani kot o zelenem mestu in hkrati pozidavati zelene površine je ... neiskreno!«

Ko hodim po Ljubljani, opažam, da tam, kjer so zgradili novo vilo, izkoristijo zadnji centimeter prostora, da ni več niti travice. Na zasebni zemlji je zelenja vse manj, kajne?

Res je. Razlogov za to je več. Strategija prostorskega razvoja Slovenije je za cilj postavila zgoščevanje mest, da bi zajezila pozidavanje podeželja in s tem racionalizirala infrastrukturne sisteme, skrajšala transportne poti …, kar je vse usmerjeno k bolj trajnostni rabi prostora. Vendar je z udejanjanjem strategije nekaj narobe: mesta se gostijo, podeželje pa še zmeraj pozidavamo. Strategija namreč ne pomeni, da moramo pozidati vsako zaplato v mestu, zlasti ne na račun zelenih površin, saj so te bistvene za kakovost bivanja.

Govoriti o Ljubljani kot o zelenem mestu in hkrati pozidavati zelene površine je ... neiskreno! Ljubljana ima srečo, da ima dober krajinski okvir. Na eni strani hribovje, ki čez Golovec in grajski hrib seže v središče mesta, na drugi strani pa polhograjsko hribovje, ki se izteče v Tivoli. Pa zelenje ob Ljubljanici in Savi. Zato je videti zelena. A to je zgolj ogrodje mestnega zelenega sistema, za kakovostno bivanje je potrebna še dovolj velika in enakomerna razpršenost manjših, lahko dostopnih zelenih površin blizu stanovanj.

Drugi razlog za tak način pozidave so mestni odloki, spisani v skladu s strategijo, a premalo natančni. Lastniki zasebnih zemljišč to izkoriščajo. Imeti v lasti zemljišče še ne pomeni, da lahko na njem delaš, kar koli hočeš! Vse nas zavezuje skupen cilj, skrb za skupno dobro. To družbeno vezivo, ta dediščina preteklosti, se je nekje izgubilo, in tako je lahko na delu pogoltnost investitorjev, ki jih zanima le maksimalni izkoristek, saj večinoma gradijo le za prodajo. Če že po vrhu ne pozidajo zemljišča od roba do roba, pa zgradijo podzemno garažo čez celo parcelo, kar pomeni, da ni mogoče saditi velikih dreves, da ni sence, ni hladu in ni listja, ki bi lovilo veter, prah in težke kovine. In dajalo zavetje pticam in vevericam.

Zanimivo se mi zdi, da celo vile za »elito«, kakor je recimo Schellenburg, nimajo dosti zelenja, stanovalci pa drug drugemu gledajo skozi okna, saj so tako blizu. Tudi tam je več betona kot zelenja …

»Ob dediščini nekdanjih stanovanjskih sosesk s šolami, vrtci, igrišči, trgovinami ... je gradnja, kakršna je Schellenburg, perverzna.«

Odraščala sem na robu stanovanjske soseske iz časa socializma, bogate z zelenimi površinami … Seveda je bil čas drug, ampak tudi zaradi take stanovanjske krajine smo imeli res veliko svobode, veliko prostora za igro, za potepanja, odkrivanja. Ob dediščini stanovanjskih sosesk s šolami, vrtci, igrišči, trgovinami in drugimi potrebnimi uslugami, ki so v svojem času omogočale kakovostno bivanje in možnost izoblikovanja sosedskih vezi, tistih osnovnih, preprostih vezi med ljudmi, je gradnja, kakršna je Schellenburg, perverzna.

Cilj dobrega mesta in dobro živečih ljudi je manj segregacije in več inkluzivnosti, kar pomeni, da je treba zidati tako, da se mešajo različni družbeni sloji, različna starost prebivalstva, da se torej naravno spodbuja medgeneracijsko sodelovanje, saj srečuješ sosede iz različnih kulturnih krogov, različnih starosti, z majhnimi otroki … In potem se zgodi, da moraš komu pomagati, popaziti psa ali zakopati mrtvega ptička, ki je padel iz gnezda. Iz tega potem ni treba delati velike zgodbe, učnih poti in didaktike, saj se odnosi med ljudmi in ljudmi in naravo pletejo sami od sebe.

Javno ste že izrazili zaskrbljenost zaradi zmanjševanja parka Tivoli …

Tivoli je nastal iz zasebnih vrtov sredi 19. stoletja. Površine na robu mesta, ki so sicer že bile namenjene sprehodom na Rožnik in pogledom na mesto, so povezali v sistem, čez travnike začrtali drevorede, ki so parku dali značaj in ga povezali z mestom. Med vojnama so dodali cvetlične motive, pa tudi zabaviščne vsebine, a na prvem mestu je bila – kot pri vseh parkih 19. stoletja – njegova naloga, da prinaša naravo v mesto.

Za Tivolijem je še Rožnik, mestni gozd, ki je namenjen rekreaciji, a je hkrati tudi območje divjine. Od nastanka se je Tivoli skrčil za več kot tretjino. Tam je danes kup navlake, ki ne spada tja – od razstavišča na Jakopičevem sprehajališču do pretirano nazornih učnih poti, najhujša stvar, ki je doletela Tivoli v zadnjih letih, pa je novi bazen. To je olimpijski bazen in je namenjen predvsem treningom in tekmovanjem, športnikom. Res je bilo že nujno, da ga dobijo, a ni potrebe, da v središču, zlasti pa ne v parku. Glede na dogodke, ki jih bo gostil, bi bila lega ob obvoznici primernejša. Sama bi prenovila Ilirijo tako, da bi ostala odprto kopališče, saj bodo dnevi čedalje dlje vse toplejši, predvsem pa bi to staro Bloudkovo kopališče pustila dostopno za vsakdanjo rabo, za meščane.

»Najhujša stvar, ki je doletela Tivoli v zadnjih letih, je novi bazen.«

Ljubljana je imela v času socializma urbanistično načrtovanje, ki je sledilo sodobnim premisam in skupnim interesom. Zdaj nekateri zadovoljujejo individualne interese na račun skupnih, in to še brez razmisleka o dolgoročnih (ne)dobrobitih in posledicah. Mestna politika si mora zastaviti cilj, in ta ne more biti zgolj zadovoljstvo turistov. Živim v centru, od koder se izseljujejo storitvene dejavnosti. Nove fasade so lepe, ampak dejstvo je, da prebivalci nimamo več pri roki servisnih storitev, ki jih potrebujemo za kakovostno bivanje. Avto danes ni več odgovor.

Sašo Švigelj

Je res, da so krajinski arhitekti pogosto prekarci in se težko finančno prebijajo?

Zdi se, da nas ne država ne mesta ne potrebujejo. Gre za posebno slepoto, saj je zaradi svojega znanja in veščin v tujini ta poklic ne le dostojno cenjen, temveč tudi čedalje bolj zaželen. Ker doma ni dela ali pa je premalo plačano, gre veliko izjemno dobrih ljudi v tujino. To je škoda, ker smo jih tukaj šolali od vrtca naprej. Smo načrtovalski poklic, ki se ukvarja z naravnimi procesi. Nismo naravovarstveniki, vendar je varstvo narave vgrajeno v naše razumevanje in načrtovanje prostora. Ustvarjalno varstvo, mu pravi starosta Janez Marušič. Hkrati je to interdisciplinaren poklic – razumemo sektorske interese v prostoru, vemo, kaj vse te rabe pomenijo za prostor, in imamo orodja, da jih uskladimo na planski ravni in njihovo pojavnost artikuliramo z oblikovanjem.

Kako pa si predstavljate rajski vrt?

Rajski vrt je zatočišče, dom, prostor varnosti, sanjarjenja ... Danes, ko je toliko ljudi brez domov, je rajski vrt nekaj, kar si moramo spet priboriti. Tu in za vse.

Jeseni ste se na Blejskem forumu izpostavili kot aktivistka za Palestino. Kako pomembno je za vas, da ste aktivna državljanka?

Doma so me z zgledi vzgajali tako, da vidim, kdaj se dogajajo krivice, in da ob tem nisem tiho. In nekdo, ki načrtuje prostore, v katerih bodo živeli ljudje, ne more biti do ljudi brezbrižen. Že kot otroci smo sodelovali v družinskih pogovorih ...

Torej je Milan Kučan prisluhnil tudi še mladoletnima hčerkama?

(nasmešek) Ja, tako nekako. Odrasli do nas niso bili pokroviteljski. Tudi v srednji šoli sem imela učitelje in sošolce, ki so spodbujali kritično razmišljanje. To se usidra v človeka. Med študijem v Ameriki – tja sem odšla z jugoslovanskim potnim listom, vrnila sem se pa že s slovenskim – sem trčila ob predsodke, ki so me osupnili, a me je ta izkušnja naučila prepoznati tudi lastne. In zato sem pri sodbah o ljudeh izjemno previdna.

Mateja J. Potočnik

So vedeli, da ste hči predsednika?

Ne vem. Sama tega nisem razglašala, saj ni bilo razloga za to. Tam sem bila zaradi drugega cilja, drugih reči … Izkušnja tujine je izjemno pomembna, da se človek ne zapre v svoj omejeni svet. Naravno je, da išče zatočišče in želi živeti mirno … Že vsakdanjih težav ima dovolj. Ampak so stvari, ki jih je treba povedati na glas, stvari, na katere je treba pokazati s prstom.

Spomnim se, kako smo se otroci na igrišču delali norca iz sosede, ki je bila naša prijateljica, ena od nas. Takrat je mama stopila na balkon in nas oštela. Ni prišla dol, ni nas oklofutala, ampak smo to, kar nam je izrekla, občutili globlje, kot bi klofuto. Takoj nam je bilo jasno, da smo naredili nekaj nedopustnega. To govorim, ker je primer delovanja družbene mreže, ki je skrbela za skladnost ravnanja z osnovnimi etičnimi normami. No, kadar so te meje prestopljene, je treba dvigniti glas in pokazati, da se s tem ne strinjaš. To je izjemno močno pokazal kratki film Človek, ki ni mogel molčati.

Sodelovala sem na veliko protestih med covidom, ki niso bili protesti proti cepljenju in proti nošenju mask, ampak protesti proti ugrabljanju države, in protestirati proti temu mi je bilo pomembno. Ne morem biti povsod, ampak sem presodila, da moram na Blejski forum osebno, saj aktivizem po družbenih omrežjih ni dovolj. Vsi bi morali biti aktivni, je pa res, da se aktivno državljanstvo lahko izkazuje na veliko načinov. Lahko javno pišeš, govoriš, lahko tudi vzgajaš razmišljujoče ljudi ...

Ampak Človek, ki ni mogel molčati je bil umorjen, v Gazi še kar ubijajo, v Srbiji študenti že mesece protestirajo … A vse brez uspeha.

Čeprav strah hromi, potreba po protestu ostaja. Kajti če ne izrazimo svoje volje, si drugi misli, da lahko z nami dela, kar hoče. Lahko smo pesimisti, ampak obupati ne smemo. In kot pravi judovski pregovor – če rešiš eno življenje, si rešil cel svet.

Omenili ste, da sta vas starša spodbujala k aktivni drži. Kakšna sta bila sicer?

Bila sta dovolj stroga, dovolj ljubeča, dovolj odprta, z nama – imam še sestro – sta se veliko pogovarjala. Bila sta vesela, dobrovoljna, kot sta še danes. Čeprav sta zdaj zaskrbljena nad stanjem pri nas in predvsem v svetu. Marsikaj sta prestala. Mama se še dobro spomni, kaj pomeni vojna, oba pa pomanjkanja po njej. Zato sta oba gradila boljši svet že v nekdanji Jugoslaviji, pa potem v Sloveniji. Gradila sta svet, ki bi bil prijazen do ljudi. Slovenijo sta postavljala tudi za ceno lastnega zdravja, kar se vidi zdaj, ko sta prestopila 80. leto. Zagotovo to, kar sta imela v mislih, ni to, kar je danes tu.

Tomaž Mastnak je ob neki priložnosti lepo povedal, da je ob osamosvajanju civilna družba imela jasno predstavo o tem, česa noče, kaj bi rada zapustila, nihče pa ni razmišljal o tem, kaj bo prišlo. Nismo imeli strategije, je dejal. Zato so nekatere stvari odlične, smo pa ogromno izgubili z vidika socialne države. A še ni prepozno, saj ima Slovenija še kup dobre dediščine od prej. Ne bo pa zdržala brez dobrega javnega zdravstva in dobrega javnega šolstva. Šola nas lahko oblikuje v zdrave, empatične osebnosti – vsaj tako bi moralo biti.

Menite, da ste kot hčerka Milana in Štefke Kučan imeli več privilegijev ali več negativnih stvari?

Predvsem sem imela sijajno zaledje v družini. Vedno sem bila dobrodošla doma in upam, da mi je to tudi uspelo prenesti naprej sinu. Večinoma sta me podpirala v odločitvah, seveda pa ni šlo čisto brez konfliktov, sploh v najstniških letih, saj smo povsem običajna družina. Hvaležna sem jima tudi, da sta me vključevala v svoje širše družbene skupine, nikoli me nista izločala, ne mene ne sestre. Zato je moj krog znancev in prijateljev širok. Vključuje ljudi moje generacije, njune generacije in hkrati, ker delam na univerzi, imam stik tudi z mlajšimi. Ne zdaj ne ko je bil oče predsednik, tega, da sem njegova hči, nisem prikrivala - zakaj pa bi, saj sem ponosna na vse, kar sta naredila! Nisem pa se s tem hvalisala. Je pa to v ljudeh sprožalo različne odzive. Večinoma dobre, a tudi slabe. Če so se zaradi tega kdaj odprla kakšna vrata, ne vem – morda so se. Ampak potem sem morala skoznje sama.