revija Jana

 Spet vas bom naredil velike ... vrnil vam bom vaš ponos. Trump? Ne, Hitler leta 1933. Sledili so bliskovito gospodarsko okrevanje Nemčije, ukinitev sankcij po prvi svetovni vojni, priključitev ozemelj, kjer je živelo na milijone Nemcev. Kako je šlo naprej, vemo. Umrlo je 60 milijonov ljudi. Od takratnih dveh milijard svetovnega prebivalstva. Danes nas je osem milijard! Z neprimerljivo bolj učinkovitim orožjem! In Trump grozi. Pa smo upali, da se zgodovina ne bo ponovila.  

Priznam, da marsičemu ne sledim več. Komaj dojemam, kaj vse se zgrinja nad naše duše in telesa. Za mnoge strah, za druge priložnost, le pravočasno jo je treba prepoznati. Strokovnjaki in »strokovnjaki« vznikajo kot zdajle zvončki in trobentice. Berem. Vsaka šesta ženska se spoprijema s poporodno depresijo. V depresijo padajo tudi novopečeni očetje. Nujna je pomoč. Recimo doktorice ženskih študij in feminističnih teorij. Ko stiske in strahovi dobijo strokovno verifikacijo in razlago, je lažje. Niso izmišljotine. Dojenčkovo tuljenje postane znanost. Nujna je strokovna pomoč.

A priznam, pogosto se vprašam, kaj je tukaj jajce, kaj pa kura. Kaj pa če ponudba stroke generira težave, ki jih sicer toliko ne bi bilo, in ne nasprotno?

Sama sem kar vesela, da vseh teh strokovnjakov v mojih »rodnih« letih ni bilo. Od samega samopomilovanja bi me pobralo. Ker pa sem, butara, verjela, da dojenčki pač tulijo, sem preživela. Otroka tudi. Celo mož. Se pa še danes spomnim neprespanih noči, bolezni, zaradi katerih je prvorojenec mesec dni preživel v bolnišnici, nama pa so ga vsakih nekaj dni samo pokazali skozi majhno okence na vratih. Spomnim se šestih tednov bolnišnice zaradi zapletov z mojimi žolčnimi kamni in moža, ki je čez noč ostal sam z dvoletnikom in štirimesečnim dojenčkom. In panično iskal varstvo, ker sta bili babici še v službah, on pa ni mogel na bolniško. Vse smo preživeli. Ko danes berem vse te »strokovnjake«, se sprašujem, ali bi bilo, če bi takrat že bili, najinima sinovoma, danes gospodoma v srednjih letih, kaj lažje, Kaj šele če bi midva takrat kaj vedela o travmah, odtegnitvenem sindromu, brezmejnih otrokovih in starševskih pravicah, o vezeh, ki se med staršema in otrokom stkejo prav v tistih mesecih!? Ko se danes oziram okoli sebe, ko danes gledam, kako nemočni so starši in kako mnogi verjamejo, da morajo njihove težave in zablode reševati drugi, sem vesela, da sva bila midva starša v nekih drugih časih. Tistih, ko je bilo marsikaj »treba« in niso bili za vse, kar je šlo narobe, krivi drugi. Še vedno se mi zdi rek, da vse, kar ne ubija, krepi – če ne pretiravamo - popotnica za življenje. Pa nimam v mislih korobača.

Res pa je, znanost napreduje, mene in mojo generacijo pa čas prehiteva. Danes je že strokovnjakov veliko, »strokovnjakov« pa preveč. Že za kaj. Le pot do medijev je treba najti. In vemo, danes to res ni težko.

V kuhinji mi radio vedno dela družbo. Radio je pač bil in bo moj medij. Ko ga poslušam, na glas nergam. Nad voditeljema, ki trapasto modrujeta; nad damo, ki prihaja na program povsem nepripravljena … nad že kom in čim. Ker v mojih časih pa že ne b i… ker mi smo pa bili!? No ja, seveda vem … starost ni dodana vrednost. A včasih pomaga, pride prav. Spet radio. Ste vedeli, da na tem svetu premoremo tudi znanstvenike za kuhanje jajc? Kako ne!? Vsa jajca niso dobra jajca. Prav kuhana so le tista, ki jih izmenično polagate najprej v krop in potem v ledeno vodo. Po večkrat!! Znanost, brez dvoma.

V resnici ne vem, ali je res, a priznam, da se mi v časih, ki jih živimo, čisto nemogoče tudi ne zdi. »Znanost« je res brezmejna. Kaj šele bo, ko bo zavladala umetna inteligenca.

Nočem vedeti. 

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.

revija Jana