Mateja J. Potočnik

Upokojena še vedno deluje v zdravstvenem centru, kjer s toplino in sočutjem pomaga bolnikom razumeti izvor njihovih težav; svojo telefonsko številko javno daje na voljo za brezplačne nasvete. Kmalu bo kot prostovoljka začela spremljati ljudi tudi v hospicu. Nominacija za Slovenko leta, pravi, je življenjsko priznanje za njeno delo, za to, kar verjame, da je v medicini pomembno, je priznanje, da ljudje še vedno cenijo zdravniški poklic, in je ne nazadnje potrditev, da je s pomočjo poklica, ki ji ni bil položen v zibelko, s tem, ko je na svoj način pomagala drugim, pomagala sebi. »Čutim veselje, hvaležnost, priznanje, to je manifestacija vsega, kar sem počela!«

Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.

Nadvse rada je zdravnica in uživa v pogovorih z bolniki. »Čutim, kako v odnosu s človekom, ki je bolan, lahko s poslušanjem in spraševanjem gradim nekaj, kar zdravi oba,« razlaga, kako je z vsem srcem pri svojem delu. Zato gotovo ni naključje, da je postala prav kardiologinja. »To ni bila zavestna odločitev. Mislim, da nam vse stvari, velike in majhne, pridejo same na pot. Vse, kar je bilo v zvezi z mojim poklicem, mi je bilo namenjeno in podarjeno,« razmišlja in zaupa, da je najprej želela biti psihiatrinja, a je potem postala internistka in svoje mesto našla v interni medicini, ki obravnava vse notranje bolezni. Ko pa se je ta medicina začela drobiti na posamezne organske sisteme, se je znašla na kliniki Trnovo, kjer so se ukvarjali s preventivno kardiologijo in rehabilitacijo srčnih bolnikov. »Ker sem vedno verjela, da je medicina močna, če lahko prepreči bolezen, in ne samo, ko jo mora že zdraviti, je bila ta preventivna kardiologija zame kot njiva, kjer sem lahko posejala svoja semena.« Srca je niso spremljala samo v službi, temveč je nanje naletela, kamorkoli je prišla. V cvetličarni se ji je oko ustavilo na resastih vratih v obliki srčkov, ki so potem dolga leta visela v njeni ordinaciji, zdaj pa kot slika krasijo njen dom, v trgovini s knjigami so jo pričakali oporniki za knjige v obliki srca, še svečke v njenem domu so srčaste. »Mogoče me je to srce spremljalo na vsakem koraku, ker sem imela sama zelo zaprto srce. Bala sem se zaupati ljudem – da bi me imeli radi, ne glede na to, ali sem koristna ali ne. Torej me je srce poklicalo simbolno, da bi odprla svoje srce in k temu nagovarjala tudi druge ljudi. V zloženki v obliki srca, ki sem jo napisala za bolnike po srčnem infarktu, sem celo napisala, pa ne vem, kako sem se tega spomnila: Odprite srce in odprle se vam bodo žile!« se nasmehne.

Velikokrat slišimo, naj odpremo srce, toda kako to storiti v praksi? »Z ljubeznijo, dobronamernostjo, z ljubečo naklonjenostjo do sebe in drugih. Najprej je seveda treba začeti pri sebi, s priznanjem, ovrednotenjem, z negovanjem. Sebe moramo vedno znova izbrati kot najljubše in najdragocenejše bitje na svetu ter si dopustiti narediti tudi kakšno napako. Včasih ljudje naredijo res usodno napako, recimo koga do smrti povozijo. Ampak tudi tukaj je treba znati prositi za odpuščanje in oprostiti – to se mi zdi živeti s srcem. Pomembno se je odpovedati sodbam, kritikam, ki nam skušajo pokazati, kako je vse grozno. Včasih je dobro reči samo – meni to ni všeč, ampak to sem pač jaz. Pomembno je ravnovesje, kajti življenje je svetloba in tema, je bolezen in zdravje, je prijaznost in sovraštvo. Za vsako slabo stvar poiščite pet dobrih!« nam polaga na srce.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.

revija Jana